Ne glede na izobrazbo akterjev trdim, da izobrazba nima ključnega pomena pri reševanju zagat. Lahko da veste, kaj ni prav, ampak večina nima jasne slike, kako to popraviti. Nivo rešitev poteka na ravni gostilniških razprav ali eksperimentiranja, upošteva se tisto rešitev, ki jo vsiljuje najmočnejši akter. To je tisti z najvišjim položajem ali najboljšimi zvezami. Inteligenca in inovativnost, ki edini kvalitetno rešujeta probleme, sta v politiki in državni upravi z negativno kadrovsko selekcijo skrbno izločani.
Gonilna sila dogajanja je sebičnost. Ker sebičnost etično in moralno ni čaščena, se sebične cilje skrije v lepo embalažo. Še elegantneje je, če se jih lahko uveljavi, ne da bi to sploh kdo opazil. Problem so tisti, ki ne nasedejo. Sebičnežem so njihovi cilji izredno pomembni, in če jih kdo ogroža, se čutijo napadeni. Tu pa vrag vzame šalo. To so osnove, ki krojijo tudi razmere v zdravstvu in pri vsem, kar je povezano z njim – prednostno tu mislim na politiko.
Neetično, nemoralno, nesocialno in nesolidarno prispevanje za zdravstvo, ki traja že dolga leta, je pogojeno izključno s sebičnostjo. S sebičnostjo politikov. S sebičnostjo od državljanov izvoljenih. Tistih, ki jim je sebičnost pomembnejša od tega, kar od njih želijo državljani. Vsi le kupčkajo in preračunavajo, kako bi prispevali čim manj. Izmišljajo si lestvice, po katerih naj bi tisti z višjimi dohodki plačevali več. Naj bi. Neukemu se to sliši všečno. V resnici pa naj bi tisti z višjimi prihodki odstotkovno plačevali manj od revežev. To je njihov cilj. Spremembe bi tudi odlagali čim dlje v prihodnost. Vsi, ki imajo resničen vpliv na potek rešitev, imajo visoke dohodke in vsem tem vlada sebičnost. Redkokdaj so si tako enotni kot pri ohranjanju ali širjenju lastnih koristi.
Tudi če bi v odstotkih plačevali vsi enako, bi bila za reveže to še vedno večja obremenitev kot za bogate. Reveži se morajo odpovedati nečemu, kar potrebujejo, če hočejo plačati prispevke, bogataši izgubljajo del luksuza. Ampak niti enaka odstotkovna obremenjenost naši politični smetani ni sprejemljiva. Kaj šele kaj več od tega. V tem so si enotni levi in desni, celo tisti, ki so si politično največji nasprotniki. S premierjem Šarcem in ministrom za zdravje Šabedrom na čelu, ki sta se odločila, da sprejmeta odgovornost za izvajanje tistega, kar želijo državljani in je v okviru možnega.
In Šarec bi moral vedeti, da njegov obstoj v politiki in obstoj njegove stranke vodi prek moralno-etičnega reševanja problema zdravstva in starejših generacij. Če tega ne zmore, bo šel po stopinjah SMC. In tako je prav. Odločitev je njegova. Politično kupčkanje, ki je na kratki rok koristno in uspešno in ga dobro obvlada, se na dolgi rok ne izplača.
Samo Finžgar, Begunje na Gorenjskem
