Krstne uprizoritve dramskih besedil slovenskih avtoric so razmeroma redke, še redkeje lahko na slovenskih odrih ujamemo žanr erotične drame. to jabolko, zlato dramatičarke Simone Semenič, trikratne Grumove nagrajenke in prejemnice nagrade Prešernovega sklada, je torej dragocena priložnost za osvetlitev ženske seksualnosti. V središču uprizoritve bodo namreč protagonistke v različnih življenjskih obdobjih, ki raziskujejo svojo željo – ta je tako na slovenskem odru kot v družbi prevečkrat na stranskem tiru.
Likom radoživih Vesne, Mire in Žive se bo na odru pridružila tudi Sanja. »Že ime namiguje, da je njeno vlogo mogoče interpretirati skozi sanjanje in sanjarjenje. Morda je živa oseba ali pa prinaša le misli in hotenja in je nekakšen alter ego treh protagonistk,« je izpostavila asistentka dramaturgije Helena Šukljan. Med moškimi liki – vse bo odigral Primož Vrhovec – nemara najbolj izstopa lik župnika: »K njemu se zatekajo vse tri, in sicer v upanju, da bodo rešile svoje težave ali da jim bo župnik vsaj prisluhnil.«
Proti predsodkom
»Ko sem tekst prebrala, sem imela zelo velike oči; v gledališču me vedno zanimajo projekti, ki prinašajo čisto novo igralsko izkušnjo. Če zraven prinesejo še razbijanje kakšnega predsodka, toliko bolje,« je ob tem povedala ena od igralk Barbara Cerar iz SNG Drama Ljubljana. Z njo se je strinjala tudi igralska kolegica iz Mestnega gledališča ljubljanskegaMirjam Korbar: »Hitro je bilo jasno, da je drama preprosta le na prvi pogled. Med študijem smo tekst razslojili, da so vse besede postale domače, čeprav jih sicer v vsakdanu ne govorimo nujno na glas. Zdaj nas zanima predvsem, kako bo dramo sprejela publika, poseben izziv pa je tudi okrogla Štihova dvorana, kjer kot igralec nimaš kritega hrbta.«
Mia Skrbinac je izpostavila, da je bilo ustvarjanje predstave intenzivno: »Med procesom smo bile razprte in ranljive, zato smo z ekipo morali nujno ustvariti tudi varen prostor podpore.« Da jim je v tem boju uspelo najti tudi veliko veselja, je dodala igralka Nika Rozman. Vrhovec pa jo je dopolnil, da njegove različne like bolj kot posebne karakterne značilnosti določajo situacije: »Vsi so predvsem v funkciji zgodb teh žensk, vsak moški je lahko kateri koli od teh likov.«
Erotični naboj
Junakinje so ženske, ki niso niso žrtve, niso objekt moške percepcije sveta, je svoje videnje subverzivne politične geste, ki ji ne manjka duhovitosti, podal tudi režiser Primož Ekart; Simono Semenič postavlja na oder že tretjič. »Ker gre za eksplicitno erotiko, ki je ne moremo do konca uprizoriti, je bilo treba najti pot, kako ta naboj spraviti do gledalca. Vsak od igralcev se je v tem procesu soočal z lastnimi preprekami, in kot smo medtem pazili nase, pazimo tudi na občinstvo.«
Pisava Simone Semenič ostaja izrazito sočna, v tem primeru večkratno, saj gre za mešanje pokrajinsko zaznamovanega govora, pa sociolektov in idiolektov, skratka specifičnih značilnosti govora, je poudarila še lektorica Maja Cerar. »Avtoričine predloge smo se skoraj v celoti držali, cajt je ostal cajt. Smo pa nekatere stvari zaradi pristnosti in prepričljivosti prilagodili jezikovnim idiomom igralcev,« je še sklenila.
