So računalniške igre moderni šport?

Ena najstarejših in zelo poljudnih opredelitev pojma šport pravi: »Šport je vrsta telesne dejavnosti.« Da je nečemu mogoče priznati status športa, je torej v prvi vrsti treba v tej dejavnosti prepoznati »telesno dejavnost«. Te (telesne dejavnosti namreč) pri računalniških igrah ni mogoče potrditi, zato izmislek o računalniških igrah kot športu pade že na poljudni stopnji. Športoslovci so poleg že omenjene opredelitve pojma šport v različnih virih našli še celo vrsto (več kot petdeset) bolj ali manj »učenih« opredelitev te dejavnosti. Čeprav se (odvisno od avtorja) različne opredelitve pojma šport razlikujejo, pa vendarle vse omenjajo telesno gibanje. Danes velja splošno (poljudno in strokovno) prepričanje, da je telesno gibanje temeljni in bistveni identitetni znak športa. Tega zaman iščemo pri računalniških igrah.

Geslo šport je v Športnem terminološkem slovarju pojasnjeno kot »človekova namerna, zavestna gibalna dejavnost za krepitev telesa oziroma za ohranjanje ustreznega psihosomatičnega statusa«. Pojem psihosomatični status označuje celostno stanje človekovega organizma, ki je odvisno od ravni gibalnih sposobnosti, od funkcionalne (srčno-žilne in dihalne) sposobnosti organizma, od osebnostnih (konativnih) lastnosti posameznika… in ne nazadnje od zdravja. Le največji laik lahko enega ali več navedenih učinkov pripiše računalniškim igram.

Skoraj enako opredelitev pojma šport najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika ter v različnih domačih in tujih leksikonih. Po nobeni od znanih poljudnih ali strokovnih definicij pojma šport ni mogoče računalniškim igram priznati statusa športne panoge. Pri računalniških igrah pogrešamo telesno gibanje, zato je izmislek o e-športih zgolj pobožna želja različnih laičnih agitatorjev, ki se zavzemajo za to, da bi bil tako imenovani e-šport »enakovreden tistim, ki jih igramo na igriščih«. Računalniške igre v kineziološkem smislu (kineziologija je veda o telesnem gibanju) nikoli ne morejo biti enakovredne niti najpreprostejšim gibalnim vzorcem. Pretirano ukvarjanje z računalniškimi igrami je s kineziološkega zornega kota celo škodljivo za razvoj gibalnih sposobnosti, za razvoj aerobnih sposobnosti in sploh za zdrav psihosomatski razvoj.

Pojem šport pa razumemo tudi v širšem pomenu besede. Gre za »neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga glede na družbeni namen in pomen delimo na več izsekov ali podpodročij, kot so športna vzgoja, rekreativni šport, selekcijski tekmovalni šport in še nekateri. Vsem navedenim izsekom je skupno svojevrstno telesno gibanje.« (Športni terminološki slovar) Iz navedene opredelitve pojma šport ne gre spregledati, da gre za »svojevrstno telesno gibanje«. Torej tudi po tej razlagi računalniškim igram ni mogoče priznati statusa športa. Sedenje pri igranju računalniških iger ni in ne more biti šport.

Večji del teorije in prakse v športnem delovanju temelji na prepoznavanju gibalnih sposobnosti (moč, gibljivost, hitrost, gibalna skladnost/koordinacija, gibalna natančnost/preciznost in ravnotežje) ter načrtnemu in smotrnemu vplivanju na njihov razvoj. Sedenje pri igranju računalniških iger kvečjemu krni zdrav razvoj gibalnih sposobnosti. Po vseh navedenih dejstvih se zdi, da je vsaka nadaljnja »debata« o naslovnem vprašanju prispevka odveč. Je pa res, da nekateri očitno sanjajo o tako imenovanih e-športih, vendar ne iz športnih nagibov.