Ko smo v družbi človeka, ki se poklicno ukvarja s preučevanjem sreče, bi nas večina domnevala, da gre za srečnega človeka. Kar v primeru Meika Wikinga tudi drži. Direktor Inštituta za raziskovanje sreče v danskem Københavnu, ki zadnjih slabih sedem let raziskuje in preučuje srečo, za nameček pa je avtor dveh svetovno uspešnih knjig, ki opisujeta umetnost dobrega življenja, na vprašanje, ali se ima za srečno osebo, brez omahovanja pritrdi. Pred dvema letoma je v enem od številnih intervjujev stopnjo svoje sreče na lestvici od 1 do 10 ocenil z 9.
Ali je danes že dosegel desetico in morda še boljše vprašanje: ali je to za ljudi sploh uresničljiv cilj? »Mislim, da je mogoče, in občasno jo tudi sam dosežem. Zadnja dva meseca potujem, pogrešam København, pogrešam prijatelje in svoje vsakodnevno življenje, to so namreč stvari, ki mi pomenijo veliko.« Priznava, da je za njim naporno obdobje, saj je v tem času obiskal devet držav. »Med potovanji poskušam prebrati čim več knjig, saj gre takrat veliko časa v nič – med čakanjem na letališčih, ko stojiš v vrsti… Zato berem knjige, poslušam podkaste in poskušam čim bolj kvalitetno porabiti čas,« o iskanju ravnovesja med potovanji pove Wiking.
Ali je mogoče, da je človek srečen ves čas? »Ne, mislim, da ne. Sreča nikoli ni linearna in – vsaj zame – so vedno prisotni vzponi in padci. Mislim, da ne bomo srečali osebe, ki bi glede zadovoljstva z življenjem na lestvici ves čas dosegala desetico. Vedno je nekaj, s čimer se borimo.« To, da bi bili ves čas srečni, niti ni nujno naš cilj, nadaljuje. »Cilj je, da poskušamo ustvariti mesta, politike in delovna mesta, ki dajejo ljudem večjo možnost, da občutijo večje zadovoljstvo s svojim življenjem.«
Sreča kot pravica
Zakaj izmuzljivega in subjektivnega vprašanja o sreči in tem, kaj nas osrečuje, ne prepustimo kar vsakemu posamezniku? Zakaj se danes s srečo in dobrim življenjem ukvarjajo vlade posameznih držav, kot po tekočem traku pa poročila in resolucije o sreči objavljajo največje svetovne organizacije, kot so Združeni narodi in OECD, medtem ko se v Združenih arabskih emiratih lahko pohvalijo celo z ministrstvom za srečo in dobro počutje? Odgovor je večplasten in zahteva kratek ovinek v zgodovino, ki potrjuje, da so človeka že od nekdaj vznemirjala vprašanja, povezana z občutenjem sreče. Danes jo, vsaj v družbah relativnega blagostanja, jemljemo za samoumevno, kot pravico, ki nam pripada. A ni bilo vedno tako in še vedno ni. V od vojn razdejanih državah in na območjih, kjer so ljudje soočeni s hujšimi okoljskimi ali drugimi katastrofami, je namreč vsakodnevna želja osredotočena le na golo preživetje.
Wiking pravi, da smo nekoč o »biti srečen« v pretežni meri razmišljali v razmerju do »imeti srečo« in še danes v več jezikih uporabimo enako besedo, ko govorimo o občutenju sreče ali vsakdanjem »imeti srečo«. Nekdaj je veljalo, da je sreča rezervirana za redke izbrance, v evropski zgodovini pa je prevladalo krščansko pojmovanje sreče. »Rimsko cesarstvo je srečo preneslo v onstranstvo, v nebesa, pri tem pa je hkrati prišlo tudi do svojevrstne demokratizacije sreče, saj so do sreče – nekoč v nebesih – postali upravičeni vsi, če so se le prebili skozi trpljenje v tuzemskem svetu. V razsvetljenstvu so filozofi začeli razprave o sreči tu in zdaj, na zemlji, odgovornost za dosego sreče pa ni več nujno ležala na bogu, ampak na skupini vladajočih. Premik v razmišljanju je viden tudi v ustanovnem dokumentu ZDA, deklaraciji o ameriški neodvisnosti, v katero je poleg pravice do življenja in svobode enakovredno vključeno tudi iskanje sreče. Z upadom pomena religioznosti v družbi se je sreča počasi vračala v tuzemsko življenje,« povzame Wiking in dodaja, da danes srečo pojmujemo kot preplet aristotelovskega najvišjega cilja v življenju z epikurejskim ugodjem.
Zakaj so eni srečnejši
Zadnja leta v nekaterih državah poleg običajnih gospodarskih kazalnikov merijo tudi dobro počutje, kakovost življenja in zadovoljstvo ljudi. Prav živahno globalno dogajanje na tem področju je Wikinga, ki se je prej ukvarjal s trajnostnimi vprašanji v širšem pomenu besede in z zeleno ekonomijo, napeljalo na idejo, da bi se tudi na Danskem moral nekdo posvetiti raziskovanju sreče. Leta 2013 je z ustanovitvijo inštituta nalogo prevzel skupaj z mednarodno ekipo sodelavcev. Kaj želijo doseči? »Poskušamo razumeti, kako lahko izmerimo dobro življenje in srečo, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih in kako lahko izboljšamo kakovost življenja,« odgovarja Wiking.
Ljudem sodobnega sveta je skupno občutje, da so bogatejši, ne da bi pri tem postali srečnejši, zato tudi vse iskanje novih virov navdiha in zadovoljstva. Pri prelivanju dobrega življenja v dobro počutje so, kot kažejo poročila o svetovni sreči, nekatere države sicer uspešnejše od drugih (denimo skandinavske države).
Občutek sreče je subjektiven, enako kot je subjektiven pojav depresije ali stresa. »Vendar podatki potrjujejo, da tudi subjektivna metrika (kot je sreča) predvideva objektivno merljive izide. Na primer, iz podatkov izhaja, da so srečnejši ljudje manj bolni, med njimi je nižja stopnja smrtnosti, med nesrečnimi ljudmi je višja stopnja samomorilnosti – to so objektivni izidi, ki so posledica subjektivne metrike,« pravi.
Ko zapisano navežemo na področje gospodarstva, so sledi opazne tudi v poslu: če so zaposleni na delovnem mestu srečni in zadovoljni, bodo tudi učinkovitejši pri opravljanju nalog in reševanju težav, manj bo izostankov zaradi bolniških odsotnosti, so tudi bolj zvesti podjetju. Wiking pravi, da bodo morala podjetja, če bodo želela zadržati najboljši kader in ostati konkurenčna, več pozornosti nameniti skrbi za zadovoljstvo zaposlenih. Resda pa so do tega bolj odprti v dejavnostih, v katerih je večja konkurenčnost v privabljanju nadarjenih ljudi.
Višina plačila ni ključna
Zanimiv podatek, ki izhaja iz raziskav, kaže, da za zadovoljstvo posameznika na delovnem mestu višina plačila ni ključna (kadar znesek omogoča v dani državi dokaj udobno življenje). Ljudem je namreč pomembnejši občutek smiselnosti in poslanstva, ki ga občutijo pri delu. To pa ne pomeni, da denar ni pomemben. Danes lahko kaj hitro naletimo na novodobne »pridigarje« ali iskalce sreče, ki trdijo, da denarja za srečo ne potrebujemo. Kar ovržejo opravljene raziskave o povezavi sreče in denarja. »Podatki kažejo, da denar igra vlogo. Ni najpomembnejši, je pa dejavnik. In mislim, da bi to morali sprejeti. Gre za kompleksno področje. Denar je pomemben, ampak ob tem ne smemo pozabiti še drugih dejavnikov, na primer na pomen relativnega prihodka, torej kolikšen je naš prihodek v primerjavi s prihodki drugih v družbi. Poleg tega je v družbi pomembno tudi vprašanje enakosti med moškimi in ženskami, med bogatejšimi in revnejšimi in podobno.« Da denar vpliva na naše počutje, potrjujejo tudi raziskave, iz katerih izhaja, da so v povprečju bogatejše države in bogatejši državljani srečnejši. Po drugi strani pa ugotovitve kažejo, da ko je presežen določen dohodek, dodaten denar ne vpliva nujno na našo srečo in počutje.
Ne glede na geografske meje in druge razlike raziskave pa pogled na srečo pokaže podobne značilnosti med ljudmi: so povezani z drugimi, velik pomen dajejo smislu v življenju, imajo delo, v katerem uživajo, družino in prijatelje, na katere se lahko v stiski zanesejo, razpolagajo z zadostnimi finančnimi sredstvi, želijo si zdravja zase in za bližnje. »Ni pomembno, ali živiš tu, v Københavnu, New Yorku ali Tokiu – to so lastnosti, ki jih boš našel med srečnimi ljudmi,« zaključuje Wiking.
Ali se lahko naučimo biti srečni? Določenih spretnosti, ki bodo vplivale na občutek sreče, se lahko naučimo. »Treba pa je dodati, da so in vedno bodo stvari, ki presegajo naš nadzor.« Na državo, v kateri živimo, nimamo veliko vpliva, enako velja za okoliščine, ki nas obdajajo. Genetika, okoliščine in osebne izbire so tri obsežne kategorije, ki vplivajo na stopnjo naše srečnosti, doda. »Koristno je, da o sreči razmišljamo enako, kot razmišljamo o zdravju: gre za elemente genetike, okoliščin (kakovost zdravstvene oskrbe, onesnaženost zraka, kakovost razpoložljive hrane…) in odločitev, ki jih sprejemamo na osebni ravni (ali smo telesno dejavni, smo kadilci…).«
Ali je v razpravljanju o sreči prostor tudi za nekoliko sivo območje – ljudi, ki so srečni, ker so nesrečni? »Za to še potrebujemo pravo besedo. Gre za užitek ob pritoževanju, užitek ob melanholiji in nostalgiji, kompleksna stanja čustvovanja, ki se dotikajo tako veselja kot tudi žalosti. Potrebujemo besedo, ki bo zajela to občutje ugodja ob pritoževanju ali ugodja ob žalosti.«
In še dobronamerni nasvet politikom: »Danes tega nisem omenil, a stopnja sreče v populaciji tudi predvideva delež volilcev, ki bodo volili obstoječo vlado. Če si vlada želi biti ponovno izvoljena, sta sreča in zadovoljstvo ljudi nekaj, na kar bi morali biti pozorni. Res je, da bo odločitev, ali bodo ljudje volili za aktualno oblast, odvisna od gospodarske rasti in stopnje brezposelnosti, a v resnici je zadovoljstvo ljudi z življenjem boljši napovedovalec rezultata volitev. Tako za podjetja kot tudi vlade je smiselno, da se osredotočajo na dobro počutje ljudi.«
