Za nekaj časa res, saj smo bili vsi zasedeni, jaz s študijem medicine, preostali v zasedbi kot profesionalni glasbeniki z drugimi projekti. Izkušnja s prvim cedejem pa je bila precej drugačna kot sedaj. Šlo je za moje zgodnejše komade, sodelovali so drugi glasbeniki, za drugačen koncept glasbe, nekje med jazzom in popom, in morda je zato vse skupaj izpadlo malce posladkano. Neomi celo pomeni sladko in prijetno. Primerjali so nas z Norah Jones, kar je kompliment, a se je primerjava potem vlekla še dolgo, ko smo že prešli v druge glasbene ideje.
Norah Jones je doslej prodala več kot 50 milijonov plošč. Vi verjetno takšnih ciljev nimate?V prvi vrsti mi je ustvarjanje v veselje, mora pa biti glasba kakovostna. O karieri razmišljam le znotraj medicine. Med študijem sem veliko tuhtala, ali bi se ukvarjala samo z glasbo, sploh ko se je bilo treba veliko učiti stvari, ki me niso toliko zanimale. Dokler se v četrtem letniku nisem srečala z nevrologijo, ki me je povsem navdušila. Če bi ostala v umetnosti, bi bilo glede gmotnega stanja morda težje, zagotovo pa manj stresno, kot je delo zdravnika.
V medicinskih vodah umetnikov ni malo, med vami so operni pevci, imate svoje komorne skupine, orkestre.Res je, med zdravniki je ogromno nadarjenih glasbenikov in tistih, ki se ukvarjajo z drugimi vrstami umetnosti. S sestro Tino, ki je nevroradiologinja, pojeva v priložnostni zasedbi The Painkillers ali pa v pediatrični zasedbi Moje pesmi, moje bolezni, v kateri sta še zdravnika Klemen Dovč in Marko Pokorn, ki na medicinske teme pišeta priredbe znanih skladb.
Kaj se ob poslušanju ali izvajanju glasbe, denimo pri petju, v nevrološkem smislu dogaja v možganih, telesu?Marsikaj. Center za izvajanje in zaznavanje glasbe naj bi bil v senčnem režnju, načeloma torej v nedominantni hemisferi. Če so ta področja prizadeta, te zmožnosti izgubimo. So pa s temi področji zelo povezane tudi druge strukture, recimo limbični sistem, kjer se zgodi čustveni odziv na glasbo, prav tako je tam shranjen glasbeni spomin. V sprednjem režnju se dogaja bolj kompleksno procesiranje glasbe in prepoznavanje glasb, medtem ko naj bi ritem zaznavali oziroma procesirali v malih možganih in bazalnih ganglijih.
Neomi, po novem AKA Neomi, je zamenjal že veliko zasedb. Namenoma?Zaradi prezasedenosti smo imeli veliko pavz in vsakič znova smo potrebovali veliko vaj in usklajevanj. Kmalu je bend zapustil moj bratranec, kitarist Tadej Košir, nato še drugi bratranec, basist Jernej Kržič, bobnarji pa so se tako in tako menjavali ves čas. Ključni prelom v zasedbi in glasbi sami se je zgodil pred štirimi leti, ko se je pridružil Mario Babojelić, kitarist, producent in pisec aranžmajev. Ugotovila sva, da imava zelo podoben glasbeni okus in vizije ter da se oba rada ukvarjava z detajli. Nazadnje sta se pridružila še novomeška glasbenika, basist Dejan Slak in bobnar Marko Grubar, ki se v tej glasbi prepoznata, zato delamo zelo predano.
Novo ploščo Beautiful Disasters smo na cedejih in vinilnih ploščah financirali sami, medtem ko bo za internetno izdajo, promocijo in distribucijo po glasbenih platformah poskrbela portugalska založba European Phonographic. Z njihovimi predstavniki smo se spoznali pred dvema letoma na festivalu Ment v Ljubljani, naša glasba jim je bila všeč. Oni so nam tudi predlagali, da spremenimo ime, ker Neomi na iTunes že obstaja.
Pred časom ste bili nekaj mesecev v Carigradu in se družili s tamkajšnjimi uličnimi glasbeniki. Kakšna izkušnja je bila to?Istanbul in She knows sta skladbi, ki sem ju ustvarila tam; pravzaprav je besedilo za pesem Istanbul napisala moja punca. Ona je bila tam na izmenjavi Erasmus, sama pa sem si ta čas vzela za glasbo, zase. Takrat sem začela pesmi pisati in peti v angleščini. Družila sem se z mnogimi glasbeniki, skupaj smo muzicirali, bili so z vzhoda in zahoda, v tistem času se je veliko dogajalo v mestu, ki so mu rekli tudi orientalski Berlin. Na mnogih koncih so organizirali jam sessione, na katere sem hodila in na odru tudi sodelovala, sestavili smo celo internacionalni bend in v nekem klubu vsak četrtek igrali razne etno priredbe.
Kdaj poprimete za kitaro?Če sva z Mariom Babojelićem v studiu sama ali pa ko skladam. Takrat sedem tudi za klavir. Veliko verzov in melodij imam posnetih na telefonu in še čakajo obdelave. Mnogo idej tudi ne bo šlo naprej. Toda ko pišem besedilo, pesem, vedno zraven v glavi nastaja tudi melodija, to pri meni ni ločen proces.
Z Aleksandro Ilijevski, pevko zasedbe Pliš, bosta spomladi nastopili v koncertnem ciklu 1NA1 SiTi Teatra, kjer so vaju označili za »najbolj plišasta glasova v Sloveniji«.Neka podobnost v najinih vokalih je res, ljudje to pogosto omenijo. Dejansko se je postavilo vprašanje, ali sploh nastopiti skupaj s tako podobnima glasovoma po barvi, načinu interpretacije in energiji. Ampak sva se na državni proslavi, ko sva prvič nastopili skupaj, zelo dobro ujeli. Ta koncert sva si zamislili bolj kot glasbeno predstavo. Pela bom njene pesmi, ona moje, nekaj pa jih bova poustvarili tudi skupaj.
