Sam menim, da obstaja še ena epizoda v slovenski zgodovini, ki je na srečo s strani vojaške stroke že priznana, ne pa tudi javno, podprto z jasnimi sporočili normalnih medijev. Gre za skupino pogumnih, modrih, razsodnih ljudi, med katerimi posebej izdvajam poveljnika Teritorialne obrambe Ljubljanske pokrajine Miho Butaro. Odločno in neverjetno pogumno so se uprli Janševemu ukazu, da je treba napasti vojašnice v Ljubljani in drugod. Posledice izpolnitve tega ukaza bi bile dokazano strahotne, z mnogimi žrtvami in velikim materialnim razdejanjem. V normalni državi bi blazneže takega tipa osamili in odrezali od vzvodov oblasti. A ne v Sloveniji.
Zato danes skupina ljudi z Janšo na čelu še vedno predstavlja latentno nevarnost za državo, brez strahu, da bi plačali kakršen koli račun za očitne grehe iz preteklosti – naj tukaj omenim trgovino z orožjem in milijone mark, ki so dokazano (Mogetova komisija, Kaj nam pa morete Matjaža Frangeža, trilogija Zgage in Šurca itd.) poniknili v svetu, ki ga obvladuje J. J. Ali pa če omenim nekatere čudne smrti, ki do danes niso pojasnjene, kot je bil »samomor« Blaža Furjana in še nekaterih, ki so preveč vedeli.
Za potrebe preživetja sebe in svoje stranke ne izbira sredstev, politični in siceršnji konvertit se je zdaj lotil še narodnih herojev, ki so svoj pogum dokazali v neprimerno krutejši vojni, kot je bil desetdnevni spopad za neodvisnost Slovenije. V javni izjavi je heroje označil za množične morilce – izjava, ki je na primer v Franciji politično ne bi nikdar preživel. Brez vsakega dvoma so bili partizani in partizanski narodni heroji pripadniki zavezniških sil, zmagovalk nad nacizmom in fašizmom v drugi svetovni vojni. Na tak način od države plačani politik sramoti Slovenijo pred zavezniki, mi pa kar poslušamo in čakamo.
Najbolj tragično v tem trenutku, ko gre za javne medije, pa je dejstvo, da so razmerja sil v programskem svetu RTV Slovenije tako močno nagnjena na desno, konservativno, katoliško stran, da se ta vpliv pozna tudi v poponoma nekritičnem javnem obveščanju (v imenu »uravnoteženosti«) in v oddajah, kot so denimo Pričevalci, ali pa v umikanju pomembnih prispevkov v nemogoče nočne termine. Gre enostavno za popolno podrejanje (eni) politični stranki (ve se, kateri) in za zanikanje avtonomnega, profesionalnega novinarstva.
Končujem z mislijo Dragana Petrovca, ki poudarja, da ne smemo pozabiti, kajti generacije nevednosti so porok za ponavljanje zgodovine. Želite biti izbrisani? Jaz ne.
Srečo Knafelc, Krvava PečPreberite tudi Zakaj ne smemo pozabiti Bavčarja, 2., Zakaj ne smemo pozabiti Bavčarja, kolumno Gorana Vojnovića O nevednosti in intervju z Igorjem Bavčarjem Jankoviću želim isto kot sebi. Da se mu pravično sodi!.
