Nekje konec leta 1990 so moji starši odšli na obisk k prijateljem, ki so živeli v Berlinu. Šli so z avtom iz Sarajeva, s postsocialističnim golfom dvojko, sestavljenim v tovarni v Vogošći. Od tam so prinesli vrečko okruškov zidu. Priljubljen spominek, katerega resnico sem dojel malo pozneje, ko je šlo srbsko topništvo rušit Sarajevo in okruški niso bili več simbolični potencial. Dve leti pozneje se je prijatelj, ki je danes marketinški guru v New Yorku, znašel v Pragi kot begunec. Brez denarja v žepu, s potnim listom, ki je bil takrat skoraj brez vrednosti in na katerem je bilo šest bakel, promoviranih v Jajcu leta 1943, je moral uporabiti vse dotedanje znanje in talente. Vzel je kladivo in neko priročno orodje ter skrivaj razbijal po nekem zidu češke prestolnice. Te koščke je dal v vrečke in v bližini Karlovega mosta postavil stolček za kampiranje. Nad njim je v angleščini napisal: »Ostanki berlinskega zidu. Kupite zadnje koščke mračne komunistične preteklosti.«
Kar veliko število ameriških, japonskih in drugih turistov je verjelo tej trgovski prevari in odneslo del tega drobirja v svoje domovine. Bili so prepričani, da nos...