Prvi je namenjen odmevni dobesedno šlamastiki razpisa Glinščica na trasi projekta 2TDK. Razveljavitev odločitve naročnika razpisa, kar je tudi razlog za pritožbo prvotno izbranega ponudnika, je pravzaprav smiselna, če se poglobiš v vsebino razpisne dokumentacije, ki je bila javno objavljena. Mirno lahko zapišem, da je razpis najbolje razveljaviti, saj dokumentacija vsebuje neskladja, ki omogočajo nove pritožbe. Kvaliteta vsebine razpisa je žalostna. Napake, ki so tako očitne, so pravzaprav v nebo vpijoče. Na primer: zahteva v navodilih za oblikovanje ponudbene cene o obveznem upoštevanju pogojev naročnika in določba pogodbe v členu 2, kjer je zapis o literaturi Fidic samo pod pogoji izvajalca, sta v popolnem neskladju. Za pojasnilo samo naslednje: kratica Fidic je francoski akronim za Mednarodno zvezo svetovalnih inženirjev. Leta 1913 so jo ustanovila tri evropska nacionalna združenja svetovalnih inženirjev. Strokovna literatura tega združenja se uporablja v postopku javnega naročanja kot osnovni dokument in je dobesedno obligacijski temelj v pravem pomenu.

Naslednje navodilo naročnika razpisa Glinščica za pripravo ponudbe kot dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navaja splošne pogoje naročnika Fidic 1999 (rumena knjiga); pravilno pa je rdeča knjiga in posebni pogoji pogodb, ki so dejansko dopolnitev splošnih pogojev izvajalca – rumena knjiga. Ponovno popolno neskladje. Predmet pogodbe je razdeljen v faze, posamezna pogodbena vrednost faze pa predvideva različne cene: pavšalno sprejeti znesek, skupaj dogovorjena cena in cena na enoto mere. Plačilni pogoji za posamezno fazo glede na njeno dogovorjeno ceno so v neskladju. Saj ne obstaja praksa, da bi se vrednost del po načelu skupaj dogovorjene cene plačevala po dejansko opravljenem delu z upoštevanjem obračuna del po enoti mere.

Iz vsega zapisanega nedvoumno izhaja neskladje in taka kvaliteta pogodbenega dokumenta ne služi na čast naročniku. V navodilih za oblikovanje ponudbene cene je obrazložitev povečanja desetodstotne vrednosti v poglavju rekapitulacije (povzetka) vrednosti ponudbenega predračuna. To naj bi bilo namenjeno obračunu izvedenih in potrjenih dodatnih del ter nujnih nepredvidenih del. V prvem delu teh istih navodil je tudi zapisana pravica naročnika o možni zahtevi analize cene. Popoln nesmisel je postaviti tako zahtevo, če se istočasno v vsebini ponudbe ne predloži osnovnih podatkov ključnih kalkulativnih elementih in identifikaciji standardiziranih opisov del (normativov). Le tako je mogoče strokovno pravilno, z analizo, verodostojno utemeljiti oblikovanje enotne cene.

Tudi dodatnih del se brez omenjenih podatkov ne more korektno pravilno primerno ovrednotiti. Splošni in posebni tehnični pogoji za izvedbo del razpisne dokumentacije naročnika v podtočki »več« in »dodatna dela« pravilno predvideva obračun takih del na osnovi kalkulativnih elementov. Toda kaj to dobesedno zavajanje pomeni, če teh elementov naročnik namenoma ne zahteva? Prikaz takega podatka preprečuje socialni damping na plačnem področju. Tukaj tiči bistvo problema, ki ga plačujemo davkoplačevalci v obliki raznih socialnih transferjev. Tudi to je razlog za kolobocije v primeru karavanškega predora. Kako bo izvajalec uveljavljal več dela, če po Fidicu splošni pogoji izvajalca (rumena knjiga) izključujejo možnost sprememb zaradi povečanja količin, in čeprav Fidicevi splošni pogoji naročnika (rdeča knjiga) tako spremembo kot zahtevo omogoča? Dobesedno prava ugankarska enigma.

In tudi cvetko o referenci izgradnje najmanj 1 (ene) oporne ali podporne konstrukcije ob infrastrukturnem objektu dolžine vsaj 50 metrov in višine nad 8 metrov bi bilo smiselno opisati v ločenem pismu, zaradi vseh kolobocij, celo napak, ki so bile storjene s strani ponudnikov in naročnika, a moram zaradi omejene dolžine pisma končati. Lahko samo v prispodobi namignem, da smo genialni umetniki komplikacij, kar kaže podobo nekega davnega Ponterosa. Srečno, davkoplačevalci.

Dušan Divjak, Spodnja Slivnica