Pravzaprav gre za sistemsko najbolj enostavne probleme, ki jih namenoma ne napišem s »sodobnim« izrazom izzive, ker me medsebojno izzivanje ljudi na oblasti že spravlja v zadrego. Namesto novih in naprednih rešitev pri reševanju družbenih problemov se pojavlja samo težnja po oblasti in po ohranjanju oblasti. V zadnjem času tudi z odstopi in odstavljanjem oziroma grožnjo po tem. Predvsem pa z odstopanjem od velikih predvolilnih obljub. Čas medsebojnega prilagajanja na oblasti je že krepko minil in zdaj je prišel čas, da se začne utrjevati pridobljene pozicije.
Vsi poskusi reševanja družbenih oziroma sistemskih problemov ali, bolje rečeno, vsaj enega problema se končajo pri leporečju, ljudskih rekih, vtisu o lastni nemoči, lobijih ter neskončnem medsebojnem nesodelovanju in spotikanju. Tukaj odlično kažejo svoje strankarske in osebne lastnosti tako pozicija kot opozicija. Pravzaprav gre za že kar vpadljivo in znano ustvarjanje političnega predvolilnega ozračja, kjer so imenovani in neimenovani oblastniki odlični. Izjema, kjer so poslanci zaploskali rešitvi, je soglasje pri obnovi pogorelega planinskega doma.
Vendar ključni problemi in obljube o njihovih rešitvah ostajajo. Ustanovitev pokrajin, zdravstvena reforma, razvoj energetike, večja neodvisnost sodstva in medijev, sprememba postavk volilnega sistema ter večji vpliv volilcev na same volitve, problemi starejših in tistih, ki so življenjsko potisnjeni na rob družbe, problem postavitve odnosov c Cerkvijo na osnove, ki ne bodo temeljile na njenem pohlepu in neplačevanju davkov, na anemični zunanji politiki itd., vse to so le nekateri sistemski problemi, ki jih je država sposobna, ali pač ne, rešiti.
Za zdaj nič ne kaže, da bi se na teh področjih kaj bistveno premaknilo. Vsaka dosedanja vlada je za sabo pustila nerešene zadeve in ustvarila nove probleme. Vse pa so si bile enotne v svojih prizadevanjih za svoja lastna kalkuliranja. Torej bodo navedeni problemi po verjetnostnem računu rešeni približno okoli leta 2050 ali pa še celo tedaj ne.
Torej je učinkovitost vsakokratne vlade in drugih odločevalcev, od parlamenta do predsednika, bolj iluzija demokracije kot pa resničnost vsakdanjega življenja. Edina aktivnost je pasivnost pri reševanju sistemskih problemov. Žal. Da o enostavnih osnovnošolskih zadevah, kot so psi in mačke, raje ne govorim.
Miloš Šonc, Grosuplje
