Avtomobili, v katerih nemudoma najdemo pravi položaj za volanom, ustrezno nastavitev sedeža, ogledal in ga v zadnjih letih tudi hitro povežemo s telefonom ter se že po nekaj sto metrih počutimo, kot bi ga vozili že vse življenje, v zadnjem času niso tako redki, kot so bili včasih. Recimo, da se njihov delež že približuje skoraj polovici. V drugi (dobri) polovici pa so tisti, pri katerih nekaj malce zmoti, pa včasih še sami ne vemo natančno, kaj. Pri teh sedež še po nekaj dneh poskušamo nastaviti drugače, volan malce dvigamo in spuščamo, slabo odziven info-zabavni vmesnik nas tu in tam še vedno ujezi ali pa nas, ko prevozimo cestno oviro, neprijetno pretrese in se avto v ovinku ne pelje čisto tako, kot bi pričakovali. Res je, da se tudi na to sčasoma navadimo in imamo zato po kakšnem tednu precej boljše mnenje o avtu, kot bi ga imeli po le nekaj urah, a ko moramo nato primerjati predstavnika prve in druge opisane skupine, dvoma o tem, katerega razglasimo za zmagovalca, pač ne more biti. Tako je bilo tudi, ko smo primerjali nissana qashqaija in seata ateco, pri čemer je prvi spadal v drugo skupino, druga pa v prvo.
Na tem mestu bi, če bi želeli biti res kratki, vse skupaj lahko že tudi končali. A vse vendarle ni tako črno-belo. Na podlagi zapisanega bi namreč lahko kdo napačno sklepal, da je qashqai nemara slab avtomobil, kar pa še zdaleč ni. Ima namreč vrsto pozitivnih lastnosti, kot sta udobna prednja sedeža, prostorna zadnja klop, pri testni stopnji opreme tekna je v notranjosti kakovosten in urejen… A vse to ima tudi ateca, ob tem pa še marsikaj več. Najprej že v prejšnjem odstavku naštete pozitivne lastnosti, ob tem pa kljub trem centimetrom primanjkljaja pri dolžini (4,36:4,39 metra) bistveno večji prtljažni prostor (510:430 litrov), prav tako se je med vožnjo bolje izkazal njegov enako kot tekmečev (110 kilovatov oziroma 150 konjev) močan turbodizelski motor. Ponovno – qashqaijev novi 1,7-litrski motor, ki pri testnežu lahko poganja tudi vsa štiri kolesa, je v kombinaciji z brezstopenjskim samodejnim menjalnikom povsem spodoben, uglajen, presenetljivo tih in pri visokih hitrostih dovolj odziven primerek, ki mu tudi nekoliko višje porabe (7,2:6,6 litra) v primerjavi s tekmico, ki ni imela štirikolesnega pogona, ne moremo zameriti. Nanj smo se tako hitro navadili, a šele ko smo preizkusili tudi atecinega 2-litrskega, ki je sodeloval z ročnim menjalnikom (mimogrede, ker gre za znano kombinacijo, bi zagotovo bolj priporočili samodejnega), smo ugotovili, da med vožnjo uživamo precej bolj. Nevezano na motor nam je bližje njen bolj odziven volanski mehanizem in precej večja »trdnost« v ovinkih, zaradi motorja pa avto deluje za vožnjo tudi precej bolj lahkoten, odziven, živahen. Nemara veliko pove že podatek, da denimo z mesta do stotice ateca potrebuje le 8,8 sekunde, qashqai pa kar 11,2. Ob tem pa se je španka tudi pri višjih hitrostih izkazala za bolj odzivno.
Čeprav je oblika avtomobila še najbolj subjektiven del ocene in kljub temu da je qashqai s tega vidika vse prej kot mlad, mu moramo vsaj na tem področju nameniti višjo oceno. Ateca je s tega vidika eden bolj klasičnih, nemara bi lahko rekli celo dolgočasnih avtomobilov, sploh v testni barvni kombinaciji. Kar pa ne nazadnje marsikomu ustreza. Zagotovo pa medtem nikomur ne ustrezata ceni, 33.050 evrov za japonca in 32.085 za španko. Za avtomobila teh razredov je to visoka cena, a ob opremi in motorizaciji pač korektna. Navsezadnje se oba dobi tudi za precej manj. Več pa v sklepu.
