V svoji analizi in kritiki dveh anglosaških levih politikov, ki vsak za svojo državo iščeta rešitve iz ponorelega neoliberalnega modela, ponuja rešitev v obliki vsem dobro znanega in v ZDA prisotnega modela delavskega lastništva ESOP. Do tu vse dobro in prav, čeprav tipično slovensko, ko raje iščemo dlako v tujem jajcu, kot pa razmišljamo o svojem, še posebno če gre za predsednika Inštituta za ekonomsko demokracijo, ki naj bi se, kot izhaja z njihove spletne strani, ukvarjala z lastništvom zaposlenih in ekonomsko demokracijo v Sloveniji ter širši regiji. Avtor v svojih kritikah obeh modelov največ problemov za realizacijo zanimivo vidi v bojazni, da sta preveč socialistična ali da dišita po samoupravljanju v naši bivši državi, kar jima ne daje možnosti političnega preživetja. Pri samoupravljanju se spotakne ob preveliko nagnjenost delavcev k višanju osebnih dohodkov in premajhno željo po razvoju, pri čemer se vidi šibkost dejanskega poznavanja takratnih problemov, pa tudi uspehov v ekonomskem razvoju povojne Jugoslavije. Rešitev je samo v ohranjanju postulata zasebne lastnine in njeni nedotakljivosti tudi na področju participativnosti v upravljanju s kapitalom. Zanimivo je, kako se je pri nas v ekonomski teoriji in politiki radikaliziral odnos do skupnega in vzajemnega, zato capljamo kot slepci, medtem ko drugi na tako zaželenem »zahodu« brez sramu realizirajo prakse, ki emancipirajo prej omenjena odnosa in tudi v samoupravljanju iščejo dobre plati ter izkušnje. Avtor se ne poglobi v slovenske probleme in prakse ter s tem verjetno tudi za Slovenijo predlaga uvedbo sheme ESOP, čeprav smo na področju delavskega delničarstva, katerega iniciatorka je bila certifikatska privatizacija, doživeli pravi polom. Prav tako ne omenja drugih oblik upravljanja podjetij z delavskim lastništvom, kot je na primer zadružništvo, verjetno zato, ker je tudi ta besedna zveza preveč povezana z zadrugami v povojni SFRJ, čeprav so se tudi pri nas obnesle vse do danes. Res pa je, da kljub vsem ustreznim zakonskim podlagam pri nas očitno ni prave klime in predvsem razumevanja bistva odnosov v zadrugi, delnica je vsem vse bolj razumljiva. Verjamem, da se inštitut kot nevladna organizacija financira tudi z davkoplačevalskim denarjem in tako s programi proučevanja domačih problematik, ne z analizami, kot je ta.

IVAN VITEŽNIK, Ljubljana