Zaradi obiska kar treh dobrih mož, seveda, in daril, ki jih ti prinesejo. Zgodba o kar treh dobrih možeh je na Slovenskem pravzaprav precej svežega datuma. V času od konca druge svetovne vojne in skoraj vse do slovenske osamosvojitve so otroci poznali dva dobrotnika, Miklavža in Dedka Mraza, pa še takrat je bil prvi bolj ko ne v »ilegali«, saj so bile javne prireditve v šolah in krajevnih skupnostih namenjene zgolj prihodu »otroka« socializma, Dedka Mraza. Za najstarejšega in najbolj pristnega dobrotnika velja (ne, ne, to ni Božiček, ki ga še nismo omenili) Miklavž oziroma sv. Nikolaj, ki otrokom nosi darila v noči s 5. na 6. december. Ta edini od decembrskih treh ni mitološko bitje, temveč je v resnici živel. Rodil se je okoli leta 240 bogatim staršem na jugu turške Antalije, umrl pa naj bi 6. decembra leta 343 v Miri. Miklavževanja kot spomin na njegovo dobrotništvo se na Slovenskem v pisnih virih prvič omenjajo leta 1839, najverjetneje pa so jih naši predniki poznali že v 18. stoletju. Darila so bila v tistih časih seveda dosti skromnejša kot danes. Sprva pravzaprav samo v obliki izganjanja zlih duhov, sčasoma pa so prišla na vrsto še skromna obdarovanja otrok, ki so dobili predvsem suho sadje. Za časa Avstro-Ogrske so miklavževanja igrala tudi pomembno narodnobuditeljsko vlogo.
Miklavžev večer
je priredila podružnica družbe sv. Cirila in Metoda za jeseniško občino v torek zvečer 5. t. m. v salonu g. Ferjana. Bil je lep večer. Prostori so bili polno natlačeni domačega ljudstva. Otroška vrtnarica gospica Malyjeva sme biti ponosna na svoj uspeh v tako kratkem času, kar je vrtec ustanovljen. Otroci so peli in deklamirali, na kar so se jim razdelili darovi, za katere so prispevali rodoljubni Jeseničani in Savčani. Pri tej priliki se nam zdi vredno javno pribiti, da uredništvo »Slovenca« ni hotelo prijaviti naznanila o Miklavževem večeru podružnice, dasi je imel isti popolnoma nestrankarski značaj in sta se istega na povabilo podružnice udeležila tudi g. župnik Zabukovec in g. kapelan Čuk. To podlo ravnanje klerikalnega lista »Slovenec« naj si Jeseničanje prav dobro zapomnijo.
Jeseniška straža, 8. decembra 1905
Miklavžev večer,
kateri je priredila naša »Čitalnica«, se je obnesel dobro in je bil animiran bolj, kakor vsi takšni večeri iz prejšnjih let. Smelo trdimo, da baš zato, ker se je konečno opustilo ono čudno razredovanje slojev. Upamo, da se uvede duh ljudskosti v vse slovenske prireditve. Veselo je bilo videti v veliki dvorani toliko množino odraslih in dece vseh stanov – inteligenco in delavca. Baš kakor otrok bogataša se veseli otrok delavca svojih mladih dni, si jih hoče zavžiti, zato je veselo, da se je tudi tem odprla dvorana »Narodnega doma« v gostoljubni sprejem. (…)
Domovina, 8. decembra 1905
Miklavžev večer glasb. društva »Ljubljana« v »Unionu«.
»Union« združuje, zlasti pa društvo »Ljubljana« postaja središče veselega družabnega življenja, ker vsaka prireditev doseže vrhunec dovršenosti. V soboto pa je bilo še posebej nekaj izrednega. Občinstva – ne le malega – ampak tudi odraslih – je bilo toliko, da je bila dvorana mnogo pretesna, ker natlačena sta bila tudi balkon in galerija. (…)
Sledila je nato najtežje pričakovana točka. – Godba je zaigrala koračnico, luči so pogasnile. Med tem se je začulo piskanje, grom in med čarobno razsvetljavo je nastopil Miklavž v družbi običajnih spremljevalcev v resnici sijajno. (…) Že pri zadnjem družbinskem večeru smo opazili, da »Slovenska Filharmonija« meni, da je samo za filharmonične koncerte ter je že takrat tozadevno primerno ponagajala. (…) Če meni, da je komodnost nekaj, s čimur bo postala še popularnejša, se moti. »Slovenska Filharmonija« naj ne ubije sama sebe. (…)
Slovenec, 7. decembra 1908
Miklavžev večer ljubljanskega »Sokola«
je bil v soboto zvečer v sokolovi telovadnici v Narodnem domu tako mnogobrojno obiskan, kakor menda še ne zlepa. Gospod Miklavž se je s svojim mnogoštevilnim spremstvom nekoliko zakasnil, kar je v malih glavicah vzbudilo že skrbi, da ga morda ne bo in da je pozabil na Narodni dom in po njem hrepeneča srčeca. Končno je vendarle prišel v vsem svojem sijaju. V lepih besedah je nagovoril svoje ljubljence, pozivajoč jih, naj ljubijo slovensko domovino in svoj materinski jezik, da bodo njemu všeč, ki bi v nasprotnem slučaju moral poklicati na pomoč peklensko moč. (…)
Slovenski narod, 7. decembra 1908
Miklavžev večer
Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj v četrtek zvečer pri Kavčiču na Privozu je mladini šentjakobskega okoliša prinesel par prav lepih trenutkov razvedritve, v telesnem oziru pa obilno daril za domače življenje. Miklavž in njegovo sijajno spremstvo se je vsled tehničnih ovir precej zakasnilo, pa je za to Miklavžev govor potem toliko bolj v srce segal, saj je poudarjal dolžnosti, ki jih imajo slovenski starši do svojih otrok, da jih vzgoje v strogo narodnem duhu, da ne bodo hlapci tujcu in da bodo jekleni značaji. Otroke je pa opominjal Miklavž, naj ljubijo svoj rod in svojo domovino in ko odrastejo, varujejo slovensko posest, da je ne ugrabi sovražnik. (…)
Slovenski narod, 7. decembra 1912
Nepravični Miklavž.
Kakor vsako leto so priredile razne organizacije tudi letos Miklavževe večere za rodbine svojih članov. Miklavž je obdaril poleg tistih, ki vanj ne verujejo več, tudi take, ki še verujejo in vidijo v darilih nagrade za svojo večjo ali manjšo pridnost in ubogljivost. Dogodi pa se, da dobi otrok, ki je marljiv v šoli in doma, pa ima revne stariše, skromno, ubogo darilce, njegovemu sosedu iz šolske klopi, sinu premožnejših starišev, o katerem ve, da je len in poreden, pa prinese Miklavž polno naročje lepih, blestečih, sladkih daril. Kako zaboli ta razlika mlado dušo, si lahko mislimo. Mnogo, mnogo punčk in fantkov odhaja zato s Miklavžnega večera ožaloščenih in ogorčenih; Miklavževa nepravičnost ubija otroško plemenitost in ljubezen in ustvarja kali sovraštva in neznačajnosti. Prireditelji Miklavževih in sličnih večerov naj to premislijo in v bodoče poskrbe, da bodo vsi otroci na takih skupnih prireditvah približno jednako obdarjeni. Stariši, ki hočejo in ki lahko dado svojim otrokom več, naj to store doma.
Jugoslavija, 10. decembra 1919
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
