Juncker odhaja in ostaja

Petinšestdesetletni politik, ki spada v vodilno politično elito jedrne Evrope, je zadnjih 20 let krojil podobo Evropske unije. Kot zaprisežen federalist v mladih letih je pozneje izgubil prepričanje, da mora Evropa delovati po vzoru Združenih držav Amerike. Odprto ostaja, ali je do tega sklepa prišel zato, ker je v letih gospodarsko-finančne krize videl, kako zelo so članice Unije spolzele vsaka na svojo stran. Vedno znova je pojasnjeval, da se skupnosti nacionalnih držav ta čas ni treba preoblikovati v takšno tvorbo, hkrati pa je dopuščal možnost, da bodo po tej poti morda stopile naslednje generacije. Če komu, potem zagotovo Junckerju ne gre očitati, da mu po njegovih žilah ni tekla kri velikega zagovornika evropskega projekta. S svojo pragmatično politiko je poskušal Unijo držati skupaj in blažiti razlike, hkrati pa je v času pojavljajočih se oblik erozije vladavine prava v nekaterih državah članicah opominjal na temeljne vrednote Unije kot na najpomembnejše vezivno tkivo skupnosti. Kot bivši luksemburški finančni minister, premier in pozneje tudi predsedujoči evrski skupini je znal sklepati dogovore v ozadju. Eden izmed takšnih iz dni njegovega predsedovanja komisiji je tudi dogovor s Turčijo o zajezitvi migracij. Znan je bil po svojih pikrih pripombah, ki so hitro zadele žebljico na glavico. Madžarskega premierja Orbana je denimo pozdravil kar z: »Zdravo, diktator!« Imel je edinstven smisel za humor in slovansko dušo. Kako drugače si namreč lahko razlagamo to, da njegovim ekscentričnim poljubom ni uspelo ubežati skorajda nobenemu evropskemu voditelju, poljube sta dobila celo Putin in Erdogan. Po svoji politični upokojitvi bo Juncker na sedežu evropske komisije še naslednjih pet let ohranil manjšo pisarno. Čeprav namerava svoj čas posvetiti pisanju knjige in branju poezije, na Evropo ne bo pozabil. Kot bivši predsednik komisije bo kot promotor evropske ideje nastopil na številnih prireditvah.