Terensko vozilo je sredi septembra močno poskakovalo po kamniti poti proti vrhu planine Baba – 2601 meter visokemu Pelisterju v Republiki Severni Makedoniji. Megla je bila gosta, da bi jo lahko rezali, mi pa smo se namenili gor, da bi se naužili prelestnih pogledov na Prespansko jezero, Bitolo, Grčijo, Albanijo… Smola pa taka!
Borovnice nabirajo z listjem vred
Ko smo imeli prvi postanek za jutranjo kavico iz termovke, ki nam jo je vodnik in gorski reševalec Oliver postregel na pokrovu motorja, smo objokovali, ker smo si za vzpon na Babo po dolgotrajnem padavinskem postu izbrali ravno dan, ki se je začel z nočnim deževjem. Med srebanjem kavice smo uzrli prve borovnice, za katere nam je Oliver že prej povedal, da je Baba preplavljena z njimi. Bile so velike in izjemno sladke. Ob poti smo naleteli na pastirja, ki jih je nabiral med pašo ovac. In to kar z grabljicami, da je šlo hitreje. V Makedoniji ta pripomoček, žal, ni prepovedan. Obirati jih začnejo 1. avgusta, Oliver pa z njimi zasluži tudi po pet tisoč evrov na sezono.
V tej nekdanji jugoslovanski republiki borovnice odkupujejo z listjem vred, ki ga porabijo za čaje in različne jedi. Posamezniki jih na dan naberejo tudi po osemdeset kilogramov in jim torej navržejo več denarja, kot ga marsikdo prinese iz službe. Velika nezaposlenost in nizke plače so tudi glavni razlog, da mladi množično zapuščajo Severno Makedonijo. »V Bitoli nimam več s kom na kavo, saj so vsi moji prijatelji odšli, največ v Nemčijo,« nam potoži Oliver. Sam vztraja v domačih krajih ter neizmerno uživa v delu gorskega vodnika in reševalca. Je tudi izvrsten poznavalec zdravilnih zelišč, ki jih na planini ne manjka, in strasten nabiralec gob. To ima po očetu, ki jih je včasih hodil nabirat celo v Španijo.
Na dan naberejo tudi po sto kilogramov jurčkov
Je na Babi veliko jurčkov, nas zanima. »Kolikor vam srce poželi, vendar trenutno ne, saj je bilo preveč sušno,« odvrne naš gostitelj in se pohvali, da jih, če je dober dan, domov prinese tudi po dvajset kilogramov in več. Jesenski so naprodaj za okoli trinajst evrov. Ljudje, ki imajo konje, da jih lahko pretovorijo v dolino, jih na dan naberejo celo po sto kilogramov. Količinskih omejitev namreč ne poznajo, so pa zato Makedonci veliko bolj kot mi zaščitniški do medveda. Tudi teh je na Babi v izobilju, a je lov nanje strogo prepovedan. Krivolovca, če ga zalotijo, lahko doleti večletna zaporna kazen. Ko Oliverju povemo, da se v Sloveniji dogaja pogrom na medvede in da je po interventnem zakonu dovoljen odvzem kar 175 osebkov, se zgroženo čudi: »Zakaj bi streljali medvede? Živim na območju medveda, pa nimamo težav z njimi, saj so dejavni pretežno ponoči in zjutraj. Očetu, ki je čebelar, sicer povzročajo škodo, vendar dobi od države odškodnino,« pojasni naš sogovornik. Tudi gospod Tomo, ki smo ga srečali v vasici Brajčino pod planino Baba, nam je na vprašanje, ali medvedi napadajo ovce in ljudi, odvrnil: »Napade lahko medvedka, a samo, če brani mladiče, sicer ne. Sicer pa vse beži od človeka, ki je najnevarnejše bitje na Zemlji!«
Pri volkovih pa v Severni Makedoniji ni milosti. Omejitve pri odstrelu ni. »Dve leti je bil lov prepovedan, potem so se začeli ovčerejci pritoževati. Zdaj dajo nagrado, če ustreliš volka,« nam razloži Oliverjev brat Vladimir, oskrbnik Planinskega doma Dimitarja Ilievskega - Murata na nadmorski višini 2218 metrov. To je tudi najvišja točka Babe, do katere smo se povzpeli tisti dan. Džip, ki smo ga najeli pri agenciji Touring Macedonia, bi zmogel tudi prav na vrh, na Pelister, a smo se mu zaradi megle odrekli.
Država jim želi vzeti planinski dom
Velik del poti vodi skozi gozdove. Prevladuje molika, avtohtoni bor, ki zraste do štirideset metrov visoko in ga je leta 1839 odkril avstrijski botanik August Grisebach. Predvsem zaradi molike so to območje razglasili za Narodni park Pelister, ki je najstarejši tovrstni park v Severni Makedoniji. Pot je precej razrita, marsikje tudi strma in ovinkasta, zato se turisti zelo različno spopadajo z njo. Nizozemci, vajeni prostranih ravnin, po Oliverjem pripovedovanju večji del mižijo, nekateri gostje iz držav nekdanje Sovjetske zveze pa se opogumljajo z žganimi pijačami, zato se posamezniki pred planinskim domom iz vozila ne uspejo niti izliti, kaj šele da bi na lastnih nogah stopili na trdna tla.
Mi smo na poti srečali le štiričlansko družino iz indijske prestolnice New Delhi, ki si je prav tako najela džip z vodnikom, tja pa so prišli z Ohrida, kjer so dopustovali. Pred planinskim domom smo naleteli tudi na mladeniča iz domačih logov, ki se je pripravljal na planinsko turo v tujini, prav tako na mlad nemški par. Tja je pripešačil, in sicer v spremstvu Vladimirja, ki je imenitno poskrbel za naše lačne želodce. Postregel nas je bolje in obilneje, kot bi upali pričakovati v najelitnejši restavraciji v dolini. Hkrati je potožil nad negotovo usodo planinskega doma, ki je v lasti Planinsko-športnega društva Pelister iz Bitole. A kaže, da ne več prav dolgo, saj jim ga namerava država odvzeti. »Mislijo, da mi tukaj gor bogatimo, pa domačini za prenočevanje plačajo po tri evre, kdor nima denarja, spi tudi zastonj. Ne vem, kaj se bo zgodilo z domom. Vem samo to, da jaz ne grem od tod,« je odločen Vladimir, ki je na ta objekt navezan bolj kot na lastno sobo v domači hiši.
Ko peče postrv, diši po mleku
Ko smo se ustavili pred planinskim domom, se je megla, za katero se je sprva zdelo, da bo vztrajala mesece, nenadoma dvignila kot zastor v vaškem kulturnem domu. In takoj nam je bilo jasno, zakaj Vladimir noče od tam. Pogledi na vse strani so prečudoviti, največja dragocenost pa je ledeniško jezero – eno od dveh na planini Baba, ki sta med seboj oddaljeni dva kilometra. Imenujeta se Malo in Veliko jezero. »Ko sem lačen, si v Velikem jezeru ujamem postrv, in ko jo pečem, soba diši po mleku, ne po ribi,« ponosno pove Vladimir.
Domače ime za obe jezeri je Pelisterske oči. Legenda namreč pravi, da sta to solzi dveh sester, ki sta se zaljubili v istega moškega – v Pelister. Toda mati ni nobeni dovolila, da bi se poročila z njim. Nasprotno, nagnala ju je na planino. Tam sta bili vedno blizu druga drugi, nista pa se mogli videti. In ko sta tavali po planini, je ena prišla na kraj, kjer je danes Veliko jezero, druga pa na kraj Malega jezera. Obe sta bili potrti zaradi nesojene ljubezni, zato sta tako jokali, da sta iz njunih solz nastali dve jezeri. Hoje iz vasice Nižepolje do Velikega jezera je kake tri ure, iz Brajčina tri do štiri.
