Izbrisani.
Temna stran samostojne Slovenije, 25.671 zanikanih človeških življenj in žalostne usode nič krivih. In nihče ne odgovarja za to sramoto, nihče ne čuti najmanjše potrebe vsaj po opravičilu. Zahtevajo pa opravičilo in sprave za daljno, vojno in povojno preteklost – za tisti greh, ki so ga sami v miru in svobodi pravkar zagrešili, pa te potrebe nikakor ne čutijo.
Ob branju Petrovčeve kolumne se kar vsiljuje paralela z današnjim časom, z upokojenci. Kar 619.164 ljudi se sistematično izriva na rob družbe, se jim zmanjšuje pravice do dostojnega življenja, se jim mirno krši zakone, jih marginalizira do največje možne mere in se o njih ne želi govoriti. Množica malih bavčarjev je še vedno tu, našla si je prostor v parlamentu in vladi, le žrtve njenega delovanja so tokrat druge, a prav tako nemočne.
In čeprav je v kolumni dr. Petrovec na koncu zapisal, da »obstaja majhna skupina, celo politična, ki se dosledno upira zlorabam človekovih pravic, ob njej pa del civilne družbe s podobnimi vrednotami«, je, kot kažejo zadnji dogodki o pokojninah, usklajevanjih in regresih, še nepredstavljivo daleč do tja, da bodo današnji oblastniki sploh videli zrcalo, kaj šele, da bi se v njem pogledali.
Upokojenci so novi zamolčani in izbrisani.
Mira Kofler, Škofja Loka
