Si predstavljate, da bi jedli meduze? Ali da bi z njimi pognojili svoje paradižnike na vrtu? Ali še bolj revolucionarno: da bi z njimi svet rešili onesnaženja z mikroplastiko? »Zakaj ne?« pravi dr. Ana Rotter iz Morske biološke postaje Piran. »Meduz je zaradi podnebnih sprememb in toplejšega morja vse več. Zelo so trdožive, hitro se prilagajajo, moteče so za avtohtoni živelj v vodi, za turizem, industrijo, mašijo odtoke in ribiške mreže. Na drugi strani imamo problem mikroplastike v oceanih. Zakaj ne bi en problem postal rešitev za drugega, zakaj ne bi razmišljali zunaj ustaljenih okvirov,« predstavi povod za raziskovanje meduz, s čimer se trenutno ukvarja več kot 40 znanstvenikov iz osmih držav. Združeni v štiriletnem projektu GoJelly, ki ga podpira Evropska unija, poskušajo iz meduz iztržiti kar največ koristi.
Minuli teden so se zbrali v Piranu in povedali, da ugotavljajo, kako bi lahko iz lepljivega izločka meduz ustvarili filter za lovljenje mikroplastike iz vode in kako bi lahko iz njih pripravili hrano za hranjenje rib v ribogojnicah. Pa tudi, kako bi jih zaradi visoke vsebnosti kolagena uporabljali v kozmetiki, vsebnost dušika in fosforja izkoristili kot gnojilo v kmetijstvu, proteinsko sestavo pa v domači kuhinji.
Lepljiv izloček v filtre
Največ koristi si od meduz obetajo naravovarstveniki. »Ugotovili smo, da sluzast izloček oziroma mukus, ki ga meduze izločajo, nase lepi delce mikro- in nanoplastike. Sedaj se ukvarjamo z vprašanjem, kako bi lahko mukus oziroma meduzno biomaso uporabili kot vir za izdelavo filtrov,« pojasni inženir biotehnologije dr. Eric Ben David z izraelske univerze Haifa. »Uporabljali bi jih lahko v čistilnih napravah ali v tovarnah, kjer proizvajajo mikroplastiko,« ga dopolni sodelavec dr. Dror Angel. Sedaj raziskujejo, katere vrste meduz so pri tem najbolj učinkovite in kako delujejo njihovi mehanizmi. Seveda se ne slepijo, da bi zgolj meduze zmogle očistiti vse gore nevidnih delcev odpadne raznovrstne plastike, ki se zajedajo v drobovje Zemlje. Najbrž jih za kaj takšnega tudi ni dovolj. »Kaj takega ni realno pričakovati, zato iščemo rešitve, kako bi lahko takšne filtre tudi umetno izdelovali v velikih količinah,« pravi dr. Angel.
Dr. Thorsten Reinsch iz nemške univerze v Kielu blizu Baltika raziskuje, kako bi jih lahko uporabili kot gnojilo v kmetijstvu. »Ukvarjam se z raziskovanjem trajnostnega kmetijstva in njegove perspektive v prihodnosti, zato se mi je zdela ideja o meduzah zelo zanimiva,« pravi. Meduze je najprej sušil v pečici in ugotavljal, kaj od njih ostane. »Od enih ni ostalo nič, ker so skoraj stoodstotno sestavljene iz vode,« se posmeje. Ugotovil je, da najbolj »mesnate« in uporabne meduze prihajajo z Norveške. Nato je v univerzitetni topli gredi v zemljo v snov iz posušenih meduz vsadil travo. Travne bilke v drugi gredi je s pripravkom iz meduz zgolj oroševal. V tretji gredi je travo posadil v kompost iz meduz. »Ugotovil sem, da so rastline v snovi iz določenih vrst meduz rasle čisto enako kot v navadni zemlji. Meduzni kompost pa se je izkazal kot zelo dober zadrževalec vlage, kar nam bo lahko v veliko pomoč ob vseh podnebnih spremembah in segrevanju ozračja,« opiše svoje poskuse. Sedaj naprej raziskuje, ali bi lahko meduze nadomestile vir dušika in fosforja, ki ga sicer narava ne ponuja v neomejenih količinah. Prikima, da ima pri delu tudi težave. Ena glavnih je sol. Meduzna biomasa včasih vsebuje veliko soli, kar seveda za rast rastlin ni dobro. »Sedaj iščemo načine, kako delež soli v tej masi zmanjšati na ugodno raven,« razloži. Ko jim bo to uspelo, bodo hranila, ki jih v morje izplavljajo reke, lahko znova vračali na njive in vrtove.
Včasih sušil zelenjavo…
Ker meduze vsebujejo veliko kolagena, jih že uporabljajo v kozmetiki. Ker jih morajo sedaj uvažati iz Azije, se evropska kozmetična podjetja veselijo, da jih bodo naposled lahko lovili tudi doma. Italijanski podjetnik Tommaso Massari pa jih medtem suši za kulinarične namene. V svojem podjetju se ukvarja s sušenjem in pakiranjem sadja in zelenjave, sedaj nekaj podobnega poskuša narediti tudi z meduzami. »Naše znanje na področju sadja in zelenjave poskušamo prenesti tudi na nekaj novega,« pravi in namigne, da ni pravi naslov za recepte. »Za to boste morali vprašati kuharske mojstre, oni sedaj pripravljajo recepte,« doda. Zakaj bi pravzaprav jedli meduze? Raziskovalka dr. Antonella Leone z Italijanskega nacionalnega inštituta za raziskave pridelave hrane odvrne, da imajo zelo ugodno proteinsko sestavo in zato ugodno vplivajo na naše zdravje. »Meduze so v azijski prehrani nekaj tradicionalnega. Problem je, ker jih predelujejo s pomočjo aluminija, za tega pa vemo, da je toksičen, povezan z alzheimerjevo boleznijo in zdravju škodljiv,« razloži. Zato skupaj s sodelavci išče druge načine predelave brez uporabe aluminija, preverja, kako ponuditi zdravo, kakovostno in tudi prehransko bogato obliko meduz in seveda novo, Evropejcem všečno pripravo. »Meduze bi radi potrošnikom ponudili pripravljene na zahodni način, lahko bi bile hrana prihodnosti,« se posmeje in pove, da so za to že navdušili priznanega kuharskega mojstra Gennara Esposita. Sama pa ima najraje ocvrte in pripravljene v solati.
Če bi Evropejci na svoje krožnike res spustili tudi meduze, bi s tem pomagali predvsem ribičem. Slednji se sedaj nad njimi bolj ali manj jezijo, saj jih morajo zgolj čistiti iz svojih mrež, poslej pa bi lahko z njimi tudi kaj zaslužili.
___________
Slovenija med inovatorji
»To, da smo pri teh raziskavah prisotni tudi Slovenci, je zelo pomembno,« je prepričana Ana Rotter, vodja slovenskega dela raziskovalne ekipe. »Takšnih projektov ni veliko, zato smo toliko bolj veseli, ker nas to lahko postavi na svetovni zemljevid raziskovalcev,« je prepričana. Kot eno od štirih testnih območij v okviru projekta GoJelly služi tudi slovensko morje, meduze pa preučujejo tudi na Norveškem, Portugalskem in v Izraelu.
___________
Meduze so stare 550 milijonov let
Meduze najdemo v vseh svetovnih oceanih, kjer različne vrste prebivajo že 550 milijonov let. Ena od njih – morska osa, katere strup bi lahko naenkrat usmrtil 60 ljudi – je najbolj strupena žival na svetu. Meduze spadajo med ožigalkarje. Njihov klobuk v širino najpogosteje zraste do 40 centimetrov, največje pa imajo klobuk širok tudi do dva metra, lovke pa dolge do 15 metrov. Večinoma živijo v toplih morskih vodah, prehranjujejo se z raki in nekaterimi ribami, ki jih omamijo z ožigalkami. Po podatkih Morske biološke postaje Piran živi v severnem Jadranu pet različnih vrst meduz. To so kompasne meduze, uhati klobučnjak, morski klobuk, morska cvetača in občasno mesečinka.
