Razlikovati je treba med izdelavo celovite presoje vplivov na okolje, ki se izdela za prostorski akt in njegove vsebine, kar je potem podlaga za nadaljnje aktivnosti, ter med presojo vplivov na okolje za posamezni objekt, kot to narekuje posebno zakonsko določilo. Ta določila za dolžine vodov nad 5000 metrov pravijo, da je presoja vplivov na okolje obvezna, če se zanje v predhodnem postopku ugotovi, da bi lahko imeli pomembne vplive na okolje.
Predhodni postopki se izvajajo za nadrejeni prostorski akt, to je v obravnavanem primeru prostorski načrt mestne občine, kjer pa take nedvoumno izražene ugotovitve ni bilo. Uredba o okoljskem poročilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe planov na okolje določa, da se v okoljskem poročilu za tak prostorski akt opredelijo, opišejo in ovrednotijo pomembni vplivi izvedbe na okolje, ohranjanje narave, varstvo človekovega zdravja in kulturne dediščine ter možne alternative, ki upoštevajo okoljske cilje in značilnosti območja, na katerega se plan nanaša. Postopek je treba izvesti, če se s planom določa ali načrtuje poseg v okolje, za katero je treba izvesti presojo po predpisih s področja varstva okolja, če je za plan zahtevana presoja sprejemljivosti na varovana območja narave po predpisih s področja ohranjanja narave in če ministrstvo oceni, da bi izvedba plana lahko pomembneje vplivala na okolje. V primeru mestnega prostorskega načrta je bil postopek izveden, problematika obravnavanega kanala pa zaradi obstoječe starejše dokumentacije za njegov potek in bolj kot ne samo »strateške« opredelitve v prostoru ni bila posebej presojana na način, ki bi opredelil spornost namere.
Kanal C0 v Ljubljani je samo eden od več problemov prostora in okolja, ki so nastali zaradi nekritičnega podaljševanja veljavnosti starim občinskim ali državnim prostorskim aktom, ki obravnave presoje niso doživeli v vseh elementih, danes pa njihovo izvajanje predstavlja očitne probleme za prostor in okolje ter za prizadete populacije v njihovem vplivu.
Posebno izstopata problem prostorskega načrta za drugi tir Divača–Koper (variante umeščanja v letih pred 2004 s postopkom celovite presoje vplivov na okolje niso bile izvedene, prav tako ne v zadostni meri posegi v podzemne jame, v varovana območja Natura 2000 ipd.) ter problem tretje razvojne osi, ko v postopek ni bila uvrščena možnost prevzema transportnih obremenitev tudi s strani železnice (racionalizacija prometa in njegovih vplivov) ter variante tras po obstoječih koridorjih, izbrana trasa pa teče celo prek premogovniških pridobivalnih območij s predvidenimi udorninami. Ni bila narejena niti konkretizacija medregijske (medregionalne) možne navezave na severu z Avstrijo in na jugu s Hrvaško. Investicija tretje osi se tako rešuje z gradbenimi dovoljenji »po koščkih«, podobno kot za kanal C0, pri tem se pa za vse skupaj išče še državno poroštvo.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana