Tudi po mojem mnenju ne bi imelo smisla temu posvečati preveliko pozornost, če bi bili pri nas javnost, mediji in institucije sposobni in pripravljeni reagirati tako, kot je dr. Avbelj lepo napisal. Žal se je zgodilo ravno nasprotno. Pri tem pa se še spregleduje, da Mahnič tu ni nastopil kot posameznik, ampak kot predstavnik parlamenta (njegove preiskovalne komisije). Svoje neodgovorne izjave si je dovolil celo zaradi neke začasne odredbe ustavnega sodišča, ki ji bo vsebinska odločitev šele sledila – in o njej je rekel, da bo on to začasno odredbo sicer upošteval, spoštoval pa ne. Že to je bila huda kršitev – da o zmerjanju z mafijo niti ne govorimo.
Ne gre torej le za problem primitivizma enega neotesanega poslanca, kot je to označil dr. Avbelj, ampak za mnogo resnejši problem (ustavno nedopustnega) nespoštovanja med najvišjimi državnimi organi – in za še resnejši problem: omalovaževanje tega v javnosti, v medijih in celo med ustavnimi pravniki. Seveda je še hujših problemov od tega v družbi nasploh in tudi v sodstvu veliko, in prav uspešne pri njihovem reševanju vse tri veje naše oblasti gotovo niso – a če se pri tem začnejo še med seboj zmerjati in žaliti, pa to tudi na reševanje vseh teh problemov gotovo ne bo vplivalo pozitivno.
Tudi kritike svojih stališč sprejmem, kadar me prepričajo. Tako sem se dr. Avblju že zahvalil za pojasnila o tem, kaj se v anglosaških državah res lahko kaznuje kot »contempt of court«, ki jih sprejemam in se hkrati opravičujem za svoje dosedanje napačno razumevanje in slabo poučenost o tem. Ne sprejemam pa kritike g. Dejana (v tej rubriki Dnevnika 26. novembra), da bi uvedba kaznivosti žalitev sodišč (nikakor ne vlade, ministrov, poslancev – to njegovo vprašanje je bilo povsem odveč) pomenila isto kot »zloglasni in osovraženi 133. člen KZ SFRJ«. Ta je, če se še prav spomnim, kaznoval spodkopavanje takratne ideološke in politične enoumnosti, sodišča v pravni državi pa morajo biti zdaj branik ravno proti temu, da bi se kaj takega lahko ponovilo – in garant, da bodo ustavne in druge pravice vseh enako zagotovljene.
V praksi smo gotovo še vedno precej daleč od tega, toda g. Dejanu lahko na njegov prijazni poziv, da me seznani z njegovim tolminskim primerom in da ob njem morda na račun sodstva še sam »izustim kakšno debelo«, odgovorim, da sem takih »debelih« zlasti v zadnjih letih ne le pri sebi izustil, ampak tudi javno napisal najbrž precej več kot ulični protestniki zoper »krivosodje«. O sodstvu sem pisal – v člankih in v pritožbah – tako ostro, da sem se tudi sam že soočal z očitki, da sem pri tem žaljiv, a sem na to vedno odgovarjal: pa me kaznujte, če tako mislite, da bom potem lahko od ustavnega ali celo evropskega sodišča (ESČP) zahteval, naj pove, ali je bil moj način izražanja res žaljiv ali ne.
Enako stališče zdaj zastopam nasproti tistim, ki nasprotujejo, ko se zdaj sam zavzemam za kaznovanje, za začetek vsaj simbolično, skrajno nedopustnega žaljenja ustavnega sodišča z mafijo. Sem namreč zagovornik ostre, vendar spodobne kritike slabosti in napak v našem sodstvu. Če pri izražanju te kritike posamezniki prestopijo meje spodobnosti, je to zame skrajno nezaželen znak nizke stopnje njihove kulture, ni pa to kaznivo, razen morda v povsem izjemnih primerih. Bistveno drugače pa je, če to pride iz ust predstavnikov najvišjih državnih organov. Tem namreč ustava zapoveduje (ne sicer izrecno, a po široko sprejeti interpretaciji, kaj pomeni ustavno načelo delitve oblasti) ustavno dolžnost medsebojnega spoštovanja.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče