Ne bom se spuščal v polemiko, ki jo Krivic vodi s prof. Jurijem Toplakom v zvezi s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V bistvu gre v celotni zadevi za ustavnopravno kategorijo, to je pravico do svobode izražanja. Kot pravi naše ustavno sodišče, svoboda izražanja ne pomeni samo širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, pač pa tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Vsak, ki opravlja javno funkcijo, mora biti v večji meri pripravljen tudi na kritične in neprijetne besede, še posebej če se te nanašajo na opravljanje njegove funkcije. Delovanje pravosodja je po stališču ESČP vprašanje javnega pomena, zato so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov. Tako je v okviru 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela.

Človek s kančkom zgodovinskega spomina ne more mimo ostrih in kritičnih Krivičevih zapisov s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja v zvezi z odpravo verbalnega delikta (zloglasni in osovraženi 133. člen KZ SFRJ). Zato me čudi Krivičevo čudenje glede zaničevanja sodišča, češ da ima naša država »tako malomaren odnos, da v seznamu kaznivih dejanj takega, kaznivega ostreje kot navadne žalitve, delikta sploh ni«. Zato predlaga, da bi spremembe KZ, ki so sedaj v teku, odpravile ta absurd (ali se ta predlog nanaša tudi na zakonodajno in izvršilno vejo oblasti?). G. Krivic, saj je šlo tedaj pravzaprav za isto stvar, kot je v tem primeru. Za svobodo izražanja in svobodo kritike oblasti in njihovih predstavnikov.

O pravosodnih bogovih in o tem, da se jih nič ne sme vprašati in nikoli za nič ne odgovarjajo, Krivic pravi: Ni res, lahko se jih vpraša in tudi odgovarjajo, toda v postopkih, ki so za to predpisani. O praktični plati te ugotovitve lahko postrežem s primerom z okrajnega sodišča v Tolminu, Z veseljem g. Krivicu odstopim celoten spis, da se bo z njim seznanil in morda na koncu (če ne drugače pa sam pri sebi) temperamentno izustil kakšno »debelo« na račun posameznih pravosodnih akterjev.

Še nekaj: ni mi popolnoma jasno, zakaj g. Krivic poziva predsednika republike, da vloži predlog za kaznovanje poslanca, če, pravilno, ugotavlja, da lahko tak predlog poda le žaljeni organ, torej ustavno sodišče. Po tej logiki bi lahko dal predlog tudi kar sam.

Vladimir Dejan, Ljubljana