Ena izmed stvari, ki jih večina ljudi obožuje, je razvrščanje raznih reči, dogodkov, dosežkov… Ker pa je pri veliko tovrstnih lestvicah precej težko biti objektiven, saj še zdaleč ni vse vedno v točnih številkah in s tem črno na belem, takšna razvrščanja sprožajo številne debate, v katerih razni analitiki poskušajo kar najbolj argumentirano zagovarjati »svoj prav«. Še posebej so takšne debate zanimive, ko beseda teče o največjih, najboljših vseh časov, saj marsikomu pri tem spomin ne seže dovolj v zgodovino in menijo, če malce karikiramo, da sta se košarka in nogomet začela igrati šele tam okoli leta 2000 in da so tudi filme začeli snemati približno takrat. In pri tem moramo priznati, da se, če se osredotočimo na pričujočo rubriko, tudi nam kdaj zdi čudno, ko beremo o kakšni izmed splošno sprejetih najboljših ali najbolj atraktivnih avtomobilskih voženj ali preganjanj s štirikolesniki na velikih platnih, pa med njimi zasledimo tudi takšne, ki so jih posneli že pred pol stoletja ali več.
Če namreč podobne vožnje primerjamo s tistimi, posnetimi v zadnjem desetletju, prve večkrat izpadejo kar malce smešno. A čim vse skupaj umestimo v primeren čas in prostor, je vse skupaj nemudoma precej lažje sprejeti. Kot bomo videli v nadaljevanju, ni čudno, da med ene največjih avtomobilsko-akcijskih sekvenc v filmih vseh časov kritiki prištevajo tudi dobrih pet minut dolgo iz filma Francoska zveza (The French Connection, 1971), v kateri detektiv Jimmy Doyle - Popeye (Gene Hackman) v pontiacu lemansu po Brooklynu v New Yorku lovi kriminalca Pierra Nicolija (Marcel Bozzuffi), ki pred njim beži v metroju na nadvozu.
Večkrat na robu katastrofe
Popeye pride do avtomobila, ko mu po nekaj spodletelih poskusih uspe ustaviti enega od mimovozečih, z omenjenim pontiacom pa nato sledi neposredno nad njim vozečemu vlaku. Pri tem se seveda ne zmeni za prometna pravila, se pa skuša na vsak način izogniti drugim vozilom, kar mu deloma uspe, deloma pa ne, tako da je avtomobil na koncu precej obtolčen. Kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo in celoten kader dejansko povzdigne med najbolj atraktivne in odmevne, pa je dejstvo, ki gledalcu sprva sploh ni bilo znano. In sicer to, da so ga posneli, ne da bi pred tem pridobili dovoljenje za zaprtje ceste. Z drugimi besedami: film in divjo vožnjo so sredi dneva sredi Brooklyna snemali v »realnem« prometu, to se pravi, da se mimovozeči sploh niso zavedali, da snemajo film. Vsaj večina ne.
Večkrat je tako le malo manjkalo, da ni prišlo do hujše nesreče, da je bilo vse skupaj izredno nevarno, pa je kasneje večkrat brez ovinkarjenja priznal tudi režiser William Friedkin. Da bi vse skupaj opozorili na nevarnost, so na avto sicer namestili policijsko luč in sireno, Friedkin pa se je celo sam javil, da bo divjo vožnjo, ki so jo zaupali kaskaderju Billu Hickmanu, kar sam posnel na zadnjem sedežu avtomobila. »Bil sem pač mlad in samski, oba snemalca, ki sta bila takrat prisotna, pa sta že imela družino,« je kasneje pojasnil Friedkin, ki je sicer eno kamero, ki je posnela najbolj atraktivne kadre, namestil tudi na prednji del avtomobila.
Plačali so mu dopust na Jamajki
Seveda je bilo tovrstno početje tudi precej nenavadno in neodgovorno, sploh če upoštevamo, kar je kasneje priznal Friedkin, da je Hickman dlje časa po cesti drvel s hitrostjo kar 90 milj na uro (145 km/h). Ko smo omenili, da se tega, da snemajo film, večina ni zavedala, pa je treba dodati, da so bili nekateri kadri, kot je tisti, ko se Popeye komaj izogne trku z mamo z otroškim vozičkom, vendarle »nastavljeni«. Prav tako je filmska ekipa po drugi strani pridobila dovoljenje za snemanje na vlaku, ki se denimo ne ustavi na nekaterih postajah, za kar so, kot je kasneje povedal režiser, mestnim oblastem morali odšteti 40.000 dolarjev, nekemu uradniku pa so ob tem plačali še dopust na Jamajki.
