Zamislil sem si osebnost generala Maistra danes, tu pri nas, kjer bi nastopali prav tako odločno pri gradnji velikih projektov, ki so pomembni za naš razvoj. Želimo tretjo razvojno os, predor Karavanke, drugi tir, energetske objekte in še mnogo drugega, pa vendar vse naložbe napredujejo zelo počasi.

Med glavne vzroke za upočasnitev uvrščamo tudi pomanjkanje finančnih sredstev. Kar zadeva nas, smo pri ravnanju z denarjem pravi bogati reveži. V poslovanju z denarjem je osnovni pogoj, da si vlagatelj in prejemnik sredstev medsebojno zaupata. Mi pa smo s preteklimi dejanji na ravni družbe to zaupanje popolnoma degradirali.

Ob dejstvu, da imamo v bankah več kot 20 milijard evrov, od tega okoli 70 odstotkov na neobrestovanih računih na vpogled, bi bilo smiselno del tega denarja angažirati za naložbe v državne projekte z vrednostnimi papirji (predvsem državne, občinske in projektne obveznice).

Iz aktualnih konstrukcij financiranja 2TDK in avtoceste Velenje–Slovenj Gradec ugotavljam, da bomo denar najemali v tujini. Tako sem tudi prišel do zaključka, da bi lahko pred naslavljanjem tujine s financiranjem poskusili pri domačih vlagateljih.

Ob vsem spoštovanju ljudi, ki delajo na finančni konstrukciji izvedbe navedenih projektov, si drznem v razmislek predlagati potencial izdaje dolžniških vrednostnih papirjev, ki po svoji naravi tako izdajateljem kot tudi vlagateljem ponujajo določene prednosti v primerjavi s klasičnim kreditiranjem (likvidnost, transparentnost, razvoj domačega kapitalskega trga idr.).

Pred 30 leti sem bil pobudnik in izdajatelj 15 obveznic, s katerimi smo pričeli poslovati na Ljubljanski borzi. Izdaja vrednostnih papirjev je bila v takratnem planskem gospodarstvu prepovedana, znanja o obveznicah doma praktično ni bilo, letna inflacija je znašala 40 odstotkov, a smo vseeno s srčnostjo, spretnostjo in zagnanostjo uspeli, v splošno zadovoljstvo izdajateljev ter vlagateljev, prodati vse emisije. Vsi vlagatelji so dobili povrnjene denarne vložke z obrestmi in nadomestitvijo devalvacije. Ob strani sta mi stala dr. Ivan Ribnikar in dr. Ludvik Toplak ter skupina nadobudnih sodelavcev.

Pred izdajo prve obveznice (Rogaška) smo organizirali posvete in razstave na več fakultetah, bankah in nato pri jugoslovanskem zveznem ministrstvu za finance pridobili dovoljenje za izdajo. Sam sem se kot sokreator podpisal pod obveznice Rogaške, Laškega, Juteksa Žalec, Julona Ljubljana, Občine Ormož in drugih.

Ugotavljam, da smo glede zaupanja danes žal tam, kjer smo bili pred 30 leti. Zato sem se odločil, da poskusim znova. Na lastno pobudo sem oblikoval posvetovalno ekipo priznanih domačih strokovnjakov in deležnikov kapitalskega trga, katere namen je strukturirati ideje in predloge, kako revitalizirati delovanje kapitalskega trga tudi na nivoju financiranja državnih infrastrukturnih projektov.

Naš predlog je, da parlament potrdi izdajo garancije za 777 milijonov evrov, vendar priporoča vlagateljem, da jo uporabi za izdajo obveznic in primarno prodajo doma. Za druge energetske in stanovanjske projekte pa garancija ni potrebna. Naložba naj se stimulira s primerno donosnostjo.

Če bomo tako ravnali, ne potrebujemo ukaza generala Maistra, saj znamo sami oceniti splošno družbeno korist in korist domačih varčevalcev.

mag. Milan Lovrenčič

nekdanji predsednik Zveze društev generala Maistra in izdajatelj obveznic v letih 1985–1990