»Takšne stvari, kot je zapuščina mojega očeta, ne sodijo v domače omare in škatle,« pravi Štukljeva hči in edina dedinja, danes 82-letna Lidija Pauko, ki je na podpis donatorske pogodbe glede očetove zapuščine v Novo mesto prišla v spremstvu sina Mihe Pauka in njegove soproge. In zakaj odločitev prav za Novo mesto? »Ker Maribor ni pokazal interesa za njegove stvari, oče pa se tudi ni silil. Bil je zelo skromen človek. Potem pa se je pojavila Jasna Dokl Osolnik iz Dolenjskega muzeja in rade volje smo privolili.«
Paukova se očeta spominja kot tihega, umirjenega moža, ki nikoli ni povzdignil glasu. »Bil je tiste vrste človek, s katerim se enostavno nisi mogel skregati,« pravi. »O vsaki težavi se je znal pogovoriti na miren način in preudarno presoditi.«
Rad je imel Novo mesto
Vsako dopoldne se je sprehajal sam, popoldne pa skupaj z ženo. Kot se spominja Paukova, je njen oče ogromno bral, številne časopise, knjige. Z ženo sta veliko gledala tudi televizijo, predvsem avstrijske programe, saj sta oba dobro znala nemško. »Ob popoldnevih sta gledala »vse počez«, kvize, glasbene oddaje. Zelo rada sta imela filme, sploh ko so bili sinhronizirani, saj sta vse težje brala podnapise. Prav vse igralce sta poznala,« se nasmehne Paukova. »Motilo pa ga je, ker ni znal angleščine. Večkrat je dejal, kako rad bi Samarancha (nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, op. a.), ko je bil na primer ta v Mariboru ali pa po telefonu, marsikaj vprašal, pa ga ni znal.«
Rad je imel Novo mesto, pravi njegova hči. »Veliko mi je pripovedoval o svojem otroštvu v mestu, kako so se s prijatelji podili okrog gostilne Murn na Bregu, plezali po tistih drevesih. Pa kako jim je, ko je bil že gimnazijec, hišnik zvečer na svojo pest odklenil vrata telovadnice, da so lahko telovadili.«
Kot dodaja direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik, je Štukljeva zapuščina neprecenljiva in je vrednostno ni mogoče ovrednotiti. Gre za 3271 fotografij, 828 dokumentov in 616 predmetov, ki so jih v muzeju natančno popisali, fotografirali, digitalizirali. »Gre za dediščino nacionalnega pomena, saj zajema tudi ogromno dokumentov iz stoletnega obdobja njegovega življenja, denimo o sokolskem in olimpijskem gibanju, njegovih osebnih zapiskov in spominov s tekmovanj. Ker je bil strasten zbiratelj, je tu tudi cela vrst zbirk, od značk do avtogramov športnikov.« Zapisoval je, denimo, tudi rezultate na vseh tekmovanjih, ki se jih je udeležil, tudi skice vaj je zapisal. Tega gradiva ni več nikjer drugje kot zgolj v teh njegovih zapisih, ki jih je objavil tudi v svoji knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, dodaja Dokl-Osolnikova.
Obsežna stalna razstava bo v »sokolskem« domu
V Dolenjskem muzeju so pred kratkim podrli začasno razstavo o Štuklju, ki so jo poleg niza drugih prireditev pripravili lani ob 120. obletnici njegovega rojstva.
Kot pravi Dokl-Osolnikova, naj bi januarja v muzeju odprli trajno razstavo o Štuklju v manjšem obsegu, v treh letih pa še obsežno stalno razstavo, ki naj bi dobila mesto v narodnem domu, kjer je Štukelj v mladih letih kot član sokolskega gibanja tudi telovadil.
Leon Štukelj se je rodil leta 1898 v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Doštudiral je pravo in služboval v Novem mestu, Črnomlju, Žužemberku in Mariboru, kjer je preživel tudi glavnino svojega življenja, a je vedno ponosno poudarjal, da je Novomeščan.
Štiri dni pred 101. rojstnim dnem mu je odpovedalo srce. Novomeščani so mu leta 1968 podelili naziv častni občan. Po njem so poimenovali ulico, športno dvorano, v Kandiji pa stoji njegov spomenik.
