Volilci in pristaši socialdemokracije morajo biti ob zasuku z rdeče na zeleno kar malo poparjeni, saj jim bo tudi Bandiera rossa poslej zvenela bolj plehko. In ne le to, obstaja bojazen, da bi zeleno sčasoma začelo gniti, podobno, kot se jim je rdeče razbarvalo v bledo rožnato. In če so na enem od svojih kongresov v Cankarjevem domu še zanosno peli internacionalo, zdaj pojejo Bandiero rosso, na prihodnjem kongresu pa že kaj tretjega. Nekaj pa je kot na dlani: socialdemokrati nam jo še godejo, čeprav so brez posluha in brez dirigenta slišati povsem razglašeno. Pa kaj bi to; pomembno je, da prilezejo v bližino pokojnine, do takrat pa lepo po mavrici: od rdeče k zeleni in od nje skozi sivo k črni. Za javnost so tovariši in tovarišice, med zeleno bratovščino pa jara gospoda. Od nekdaj.
Jožef Praprotnik, JeseniceIz rdečega v zeleno
»Tovariši in tovarišice!« Tako so se začenjali vsi govori na 12. kongresu socialdemokratov v Velenju. Ne le govor tovariša gospoda Dejana Židana, ki je nastopil židane volje, tudi drugi so tekmovali v tovariševanju. Tamkaj v rdečem Velenju so poleg tistega, na kar so do zdaj pozabljali, zavzemanje za socialdemokracijo torej, to jim je doslej že s samim imenom stranke povsem zadoščalo, na govornici vsi v en glas ponavljali o zasuku v zeleno, k ekološki naravnanosti. Govornikom in govornicam za govorniškim pultom je bilo to povsem jasno, manj pa ploskajočim poslušalcem v dvorani, ki jim je bila nova smer stranke povsem jasna, ni jim bilo pa niti približno jasno, kako do tja priti, še sploh ker bi to od njih zahtevalo mučeništvo z udarniškim delom ob krampih, lopatah in samokolnicah. In po možnosti ob mladinskih delovnih brigadah.
