Tudi tako imenovani znanstveniki in kulturniki podlegajo takim razmeram. Na primer, pred kratkim so razpravljali in se zavzemali za svobodo državljanov na področju zasebne gospodarske pobude. Za tako pobudo se skriva ideologija privatizacije zdravstva, kar je v nasprotju s 3. členom naše ustave, ki določa, da je naša država socialna, ki jo omogoča le javno zdravstvo in javno šolstvo.
Dejstvo je, da so državljani svobodni le takrat, ko je stopnja državljanskih pravic zagotovljena z delovanjem demokratične države. Kot eden glavnih pogojev za to je, da je država ustrezno organizirana. Najprej je potreben volilni sistem, ki zagotavlja odločilno vlogo volilcev pri izbiri svojih predstavnikov in pri kontroli njihovega delovanja. Vsak poslanec mora predstavljati vse državljane, ne pa biti podrejen ozkim strankarskim klikam. Na to je opozoril že dr. Bučar pred mnogimi leti. Drugi temeljni kamen je sistem upravljanja oziroma vladanja v državi. Na generalni ravni je o tem že veliko razpravljal in pisal gospod Cetinski, ki se zavzema za švicarski sistem na državni ravni. Mislim, da bi uvedba takega sistema bila za Slovenijo izredno koristna. Naslednja organizacijska raven urejenosti upravljanja države je upravljanje obeh segmentov narodnega gospodarstva, tržnega in javnega dela.
Da bi pravilno razumeli to tematiko, moramo najprej zelo jasno poudariti, da sta legalni in legitimni osnovi za odgovorno upravljanje le lastniški kapital za tržni segment in demokratične volitve za javni sektor. S tem je tudi že implicitno določeno, da tržni segment deluje v interesu lastnikov kapitala, javni sektor pa v interesu vseh državljanov. Za oba segmenta nacionalnega gospodarstva, za tržni in javni del velja, da upravljalci določajo politiko in cilje gospodarskih subjektov, ki »najemajo« menedžment, ki je strokovno usposobljen za organiziranje in izvajanje poslovnega in delovnega procesa. Popolnoma enako velja za tržni in javni del, da se morajo upoštevati kompletna menedžerska znanja.
In tako pridem do problematike tako imenovanega korporativnega upravljanja, ki se pri nas popolnoma napačno pojmuje in ima ogromne negativne družbene posledice. V naši praksi se napačno pojmuje korporativno upravljanje v smislu, da je nepolitično in da se vanj politika ne sme vtikati.
V korporativnem upravljanju v bistvu ne gre za upravljanje, temveč za tak menedžment, ki pojmuje »svoje« podjetje kot gospodarski organizem, za katerega je značilno, da vsak njen del deluje v funkciji skupne politike in ciljev podjetja. Tudi za podjetja, ki so organizirana po korporativnem principu, velja, da so upravljalci tisti, ki so pridobili te kompetence na podlagi kapitala ali v demokratičnih procesih. Nasploh pa bi veljalo, da je upravljanje v javnem segmentu organizirano enotirno. To je brez nadzornih svetov.
V takih opredelitvah gre za adekvatno opredeljevanje odgovornosti. V sedanji praksi in pojmovanju korporativnega upravljanja pa gre za neodgovornost tako upravljalcev oziroma politike kot tudi menedžmenta.
Bistveni element vsega tega pa je odgovorna politika. Torej je nujno treba narediti politiko družbeno odgovorno. Če pa se politika kot taka pojmuje za neodgovorno, smo v začaranem krogu neodgovornosti.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana
