Ne bom modroval, vendar me zanima, ali so to zgolj teoretična pravna mnenja na podlagi zakonov, ustave ali pa je v tem tudi kaj izkušenj in prakse.
Kot državljan RS si namreč ne predstavljam, da bi bil namesto ministra za obrambo Karla Erjavca imenovan hrvaški državljan. Še posebno ne v prejšnjem mandatu, ko je bil minister za zunanje zadeve, saj Hrvatom v tem primeru ne bi bilo treba nič prisluškovati glede arbitraže.
Ali imamo zadosti usposobljene varnostne službe, da opravijo tako imenovano varnostno preverjanje in podajo varnostno mnenje z oceno »ni zadržkov«, da oseba s tujim državljanstvom postane minister? Kot vidimo, se EU še ne drži pravnih načel in norm, drugače ne bi bilo problema z implementacijo odločbe arbitražnega sodišča glede meja. Za zdaj Slovenci še imamo mejo, še več, postavljamo tudi žične ograje ob njej.
Leta 1991, po osamosvojitveni vojni, ko je bilo jasno, da bo JLA zapustila Slovenijo, se je na Morsu čez noč pojavilo kar nekaj oficirjev, zaposlenih brez slovenskega državljanstva na visoke položaje, tudi kadrovske, še tako rekoč prejšnji dan pa so sodelovali v bojnih nalogah proti Sloveniji. Janez Janša kot takratni minister za obrambo dobro ve, kako mu je služba za preverjanje oseb zatajila, on je bil pa podpisnik teh zaposlitev. S tem je bila vojski povzročena velika moralna škoda, da ne govorim o varnostnih tveganjih.
Zadeve so se pravno tako zapletle, da smo enega od častnikov leta 1997 ovadili za kaznivo dejanje služenja v sovražnikovi vojski, pa se je izvlekel, ker je bil v času bojnega delovanja tuji državljan.
Osebno nimam nič proti naprednemu razmišljanju, vendar ali je že čas, da je tujec minister v slovenski vladi? Ker je to za zdaj še vedno prvovrstno varnostno vprašanje.
Vid Drašček, Vrhnika
