To, da so za tuje turiste na trgu celo varovana stanovanja, ki naj bi starejšim zagotavljala varno starost, je že dejstvo. Znano je namreč, da najemnih varovanih stanovanj ni mogoče dobiti ali pa šele po večletnem čakanju in z nenavadnimi pogoji. Lahko pa jih kupite na trgu, vendar le, če ste starejši bogataš, ti pa imajo seveda vse potrebno skupaj s služkinjo na svojem domu.
Tudi v našem bloku imamo najemno stanovanje za tuje turiste, zato vsakih nekaj dni srečujemo popolnoma tuje ljudi različnih navad. Kakšen je občutek varnosti, ko zvečer srečuješ neznane obraze v stanovanjskem bloku, ni treba opisovati. Istočasno pa imamo v tem bloku s tremi vhodi dva različna upravnika in se skoraj dve leti nismo uspeli dogovoriti za izvedbo strelovoda. Torej smo ob sedanji stanovanjski zakonodaji preživeli z božjo pomočjo?
Spadam tudi v skupino starejših, ki si že nekaj let (nekateri več kot šest let) prizadevamo za oblikovanje sobivanja starejših. Poskusili smo že prek mnogih ustanov, vendar je rezultat velika ničla. In to kljub temu da so direktorji teh ustanov bili na izletu na Dunaju, kjer so si ogledali njihove rešitve. Pred kratkim smo tudi v Ljubljani imeli Dunajske dneve, kjer so nam predstavili njihov primer »mesto po meri človeka«. Ja, imeli so kaj pokazati, predvsem razne oblike bivanja in sobivanja starejših. Za našo in hrvaško stran, ki sta se tudi predstavili, pa lahko zgolj rečem: tudi tu zaostajamo za svetlobna leta. Dunajčani so predstavili tudi program, ki na osnovi starejšim prijazne informacijske tehnologije skrbi za informiranost, zdravje in varnost starejših ljudi. MOL predlagam, da obe predstavitvi objavi za ljubljansko in slovensko javnost ter tako omogoči primerjavo med njihovimi in našimi rešitvami.
Sicer pa lahko človek ob več deset tisoč čakajočih na posteljo v domu, na dolgotrajno oskrbo ali v tem primeru na oskrbovana stanovanja (za tuje turiste?!) zaključi zgolj eno. Naša, s strani politikov in pohlepnežev ugrabljena država služi zgolj njim, ostali državljani, še posebej pa starejši, smo moteči in odveč.
Janez Zadravec, Ljubljana