Kljub internetnemu mrku in strogi cenzuri medijev iranske oblasti niso mogle prikriti, da so v 80-milijonski državi v zadnjem tednu potekali množični nemiri. Spontani protesti, ki so jih spremljali opustošenje bank, blokade cest, napadi na policijske postaje, bencinske črpalke in razbijanje nadzornih kamer, so se začeli potem, ko so se v noči na 15. november nenadoma za 50 odstotkov dvignile cene bencina. Prodajo po tej novi ceni so omejili na 60 litrov na mesec, za ves kupljeni bencin nad to omejitvijo je nova cena celo trikrat višja od prejšnje. Uradna razlaga vlade za ukrep je, da želi dobiti sredstva za pomoč revnim, česar pa Iranci niso verjeli, ampak ocenjevali, da gre za zasilno polnjenje prazne državne blagajne.
Oblast trdi: nasilne demonstracije smo zatrli
Protesti so bili največji od tako imenovane zelene revolucije po predsedniških volitvah leta 2009, ko je bilo v daljšem časovnem obdobju ubitih več deset ljudi. Zdaj so se protesti razširili na okoli sto mest in marsikje so demonstranti zanikali legitimnost islamske republike, vzpostavljene ob revoluciji leta 1979. Menda je v zadnjem tednu veliko volilcev zmernega predsednika države Hasana Rohanija prešla v tabor nasprotnikov islamističnega režima. Skratka, ne verjamejo več, da je mogoče režim reformirati, ampak ga je treba odpraviti.
Po torkovih podatkih Amnesty International je represija oblasti proti demonstrantom terjala 106 smrtnih žrtev. Oblasti priznavajo enajst mrtvih, med njimi so trije čuvarji revolucije, in trdijo, da gre za gibanje huliganov in zaroto iz tujine.
Ob internetnem mrku, ki ga je režim povzročil v soboto, in pa ob tem, ko iranski mediji poročajo le o vandalizmu protestnikov ali o uradnih izjavah oblasti, pravzaprav ni jasno, kaj se je zgodilo in kaj se še dogaja te dni. Po nekaterih virih je že več kot 200 mrtvih in več kot tisoč aretacij. Oblasti so zatrdile, da so v sredo proteste zatrle, v Teheranu denimo s policijsko uro. Vrhovni iranski voditelj ajatola Ali Hamenej je tako v nagovoru po televiziji izjavil, da so »sovražnika« zavrnili. A so po navedbah tujih agencij protesti ponekod potekali naprej, internet je ostal nedostopen.
Jeza, ker se v tujini na veliko troši za vpliv režima
Iz Irana prihajajo informacije po drobcih. »Ko je oblast zvišala cene bencina, se je med ljudmi razširil občutek ponižanja,« je za pariški dnevnik Le Monde dejal eden od uglednih neodvisnih iranskih novinarjev. »Prijatelj mi je z velikim navdušenjem pripovedoval, kako je z drugimi protestniki blokiral cesto. Bil je tudi vesel, da je domov lahko prinesel neki del z bencinske črpalke, ki so jo napadli protestniki.« Protestniki so jezni, ker oblasti uporabljajo davkoplačevalski denar za vpliv v Siriji, Iraku, Jemnu, Libanonu in Gazi, medtem ko običajni Iranci živijo v vse večjem pomanjkanju. Spomniti je treba, da so tudi sedanji množični protesti v Iraku in Libanonu v veliki meri usmerjeni proti iranskemu vmešavanju v njihove notranje zadeve. Torej k sedanjim slabim gospodarskim razmeram v Iranu niso pripomogle samo ostre sankcije ZDA, s katerimi tamkajšnja vlada pritiska na režim v Teheranu in si želi njegov padec, ampak tudi dejstvo, da oblast raje kot za notranji razvoj daje denar za večanje svoje moči v svetu.
Razumevanje protestov, nerazumevanje nasilja
Vsekakor pa je ameriški odstop od jedrskega sporazuma dokončno pokopal upe že tako osiromašenega srednjega sloja Irancev, da bo prihodnost boljša. Zbudil je veliko negotovost, ki jo je sedanja podražitev cen bencina še povečala. »Nimamo avtomobila, a moj oče je šel protestirat, ker se boji, da se bodo zaradi podražitve bencina tudi cene hrane zvišale za trikrat,« je za Le Monde dejala 35-letna hči upokojenega voznika tovornjaka. Neki Iranec, ki je prišel v stik z Le Mondom, upravičuje nasilje protestnikov: »Katero drugo možnost pa so imeli ljudje? Ali imajo lahko sindikate ali svobodne volitve?«
Vendar se s tem nekateri protestniki ne strinjajo. »Bojim se državljanske vojne,« pravi 35-letna prebivalka Teherana, ki dopušča možnost, da so se med protestnike vmešali provokatorji. Spominja se, da pred desetimi leti na demonstracijah proti predsedniku Mahmudu Ahmadinedžadu, na katerih je sodelovala, ni bilo nasilja in vandalizma.
