Milan Vidmar, nestor slovenskega šaha (1)

Milan Vidmar je bil rojen leta 1885 v ugledni ljubljanski družini. V gimnazijskih klopeh je navdušeno igral šah s sošolcem, ko pa je leta 1902 odšel študirat na Dunaj, je tam odkril kavarne in prave mojstre te igre. Po dveh letih v tem krogu je nastopil v Coburgu in zmagal pred kopico mladih mojstrov. Leta 1906 je diplomiral iz strojništva in se udeležil veleturnirja v Nürnbergu; šola je bila trda in mladenič je delil deveto mesto z velikim Tarraschem. Učitelja je tudi odmevno premagal. Ker je nadaljeval s študijem, ni veliko igral, a je v Pragi leta 1908 zaostal le pol točke za Durasom in Schlechterjem. Peterburg leta 1909 mu je prinesel razočaranje, zato pa je kmalu postal doktor elektrotehnike. Leta 1911 je sproščeno nastopil v San Sebastianu in uspel: v hrbet je gledal le mlademu Capablanci in tako postal velemojster. Poklicni kolegi so se pritoževali, da jim amater odžira kruh; do Maxa Euweja je bil Vidmar pač edini, ki je ob redni službi prilezel tako visoko. Služba ga je vodila v Budimpešto, med vojno pa na Dunaj. Odlično je začel turnir v Mannheimu in bil drugi, ko je šahiste ustavila prva svetovna vojna. Med njo je Milan osvojil dva turnirja na Dunaju, takoj po njej pa slavil v Berlinu. Zdaj je veljal za šahovskega klasika, pred njim sta bila le Emanuel Lasker in Jose Capablanca.

Med štiriletnim šahovskim premorom je postal redni profesor na Tehniški fakulteti novoustanovljene ljubljanske univerze, leta 1921 pa soustanovil Jugoslovansko šahovsko zvezo in bil njen prvi predsednik.