»Priznanja sem bil zelo vesel,« priznava Todosja Lazarov z Jesenic in dodaja, da ga je podelitev ponesla z mislimi v čase, ko se je moral boriti, da se je lahko izobraževal. »Prvo priznanje sem dobil pred 59 leti, ko so me v Makedoniji, kjer sem živel, razglasili za najboljšega učenca prvega razreda. Še danes znam prvo kitico pesmice, ki sem jo takrat deklamiral pred dvestoglavo množico,« pravi Lazarov in nam v dokaz ponudi nekaj verzov v makedonščini. »Pesem govori o stricu, ki kuje železo,« nas opremi s prevodom. Da se bo znašel na Jesenicah, v železarskem mestu, takrat še ni pričakoval.
Pomagal sošolcem in dobil prenočišče
V šoli je šlo vse gladko, dokler ni končal četrtega razreda, kar bi moralo zanj, podobno kot za okoliške otroke, pomeniti konec izobraževanja. Prevoza v 25 kilometrov oddaljeni kraj, kjer je bila šola, ni imel, a je starše vseeno poskušal prepričati, da ga vpišejo v peti razred. Prvo leto mu ni uspelo, drugo leto, dva tedna po začetku pouka, pa so starši prikimali, misleč, da mu vpisa zaradi zamude začetka šolskega leta ne bodo dovolili. A so se zmotili. Stanoval je pri sorodnikih. »Učitelji so mi priskrbeli knjige, direktor šole je uredil, da sem prejemal štipendijo v višini 5250 dinarjev. Pet tisočakov sem prispeval za hrano in spanje, ostalo mi je le še za zvezke in svinčnike. O sladkarijah niti sanjati nisem upal,« se spominja.
Odlične ocene so ga kmalu privedle do popoldanskih gostovanj pri sošolcih, ki jim je pomagal pri učenju, to pa mu je omogočilo nadaljevanje šolanja. »Za starše je bil strošek prevelik in kmalu so me želeli izpisati. Sošolcu sem neko popoldne povedal, da mu pomagam zadnjič, saj ne bom več hodil v šolo. To je slišal njegov oče, ki je delal na tržnici, in me povabil, da se preselim k njim in končam šolanje,« opisuje. Kljub temu se mu namere o obiskovanju gimnazije in medicinske fakultete niso uresničile, tudi vpisnega lista za beograjsko vojaško šolo, kjer sta bila bivanje in prehrana brezplačna, oče ni podpisal. »Želel sem postati zdravnik, saj sem pogosto opazoval očeta, ki je ljudi zdravil z naravnimi metodami, na primer s čebulo in kisom, kadar so imeli vročino. Največ uspeha je imel pri zdravljenju otrok,« se spominja.
Ponudili so mu metalurgijo, a se je raje zakopal v številke
Odšel je s trebuhom za kruhom in pristal na Jesenicah, kjer je leta 1972 dobil zaposlitev v železarni. Namesto po enem letu, kot je zapovedoval pravilnik, so mu že po treh mesecih ponudili izobraževanje za žerjavovodjo, po katerem je začel delati samostojno. Lahko bi postal tudi metalurški tehnik, a se je leta 1983 raje odločil za vpis na takratno delavsko univerzo na program ekonomski tehnik. V treh letih je končal štiriletni program in maturiral. »Ostal sem v železarni, napredoval sem na komercialni oddelek, kjer sem delal do upokojitve.«
Že ob delu je obiskoval številne tečaje. »Leta 2006 so mladi učili računalništvo nas, starejše. Mene je učila Anja Papler, ki je takrat obiskovala četrti letnik jeseniške gimnazije. Zelo mi je ostalo v spominu. Zame je bilo lažje, ker sem znal slepo tipkati, mnogi so po tipkovnici še iskali črke,« opisuje. Obiskoval je še nekaj računalniških tečajev pa tečaje slovenščine, nemščine in druge, po upokojitvi pa postal eden prvih jeseniških udeležencev univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je ravno začela delovati. »V devetih letih sem manjkal samo trikrat, pa še to le zato, ker sem vnuka, športnika, peljal v Ljubljano,« se pohvali.
Znanje, ki ga večkrat na teden širi na predavanjih in delavnicah, z veseljem deli z družinskimi člani. Včasih ga poslušajo, včasih pa se mu izmaknejo z opravičilom, da imajo druge opravke. A na njegove izobraževalne podvige so bili vedno ponosni. Tudi sam pravi, da s pridobljenim znanjem na vseh področjih živi bolj kakovostno, z veseljem pa pri zagatah in opravkih pomaga tudi drugim.
