Po nedavnem svetovnem prvenstvu v ženskem nogometu priljubljenost tega športa raste, vendar pa igralke še zdaleč niso v primerljivem položaju s svojimi moškimi kolegi. Medtem ko nogometaši podirajo rekorde v honorarjih in sponzorskih pogodbah, se nogometašice ponekod še vedno borijo za to, da bi sploh bile priznane kot profesionalne športnice in za to prejemale tudi minimalno plačilo. Tako se je v Španiji oktobra dvesto nogometašic odločilo za stavko, da bi s tem opozorile na slaba plačila in pogoje dela v prvi ženski ligi. Njihovo stavko je podprlo 93 odstotkov igralk, ki jih zaposluje 16 španskih klubov, za stavko pa so se odločile po več kot letu dni neuspešnih pogajanj s klubi.
Ti namreč nogometašicam ponujajo minimalno letno plačo 16.000 evrov, medtem ko sindikat, ki zastopa nogometašice, zahteva vsaj 20.000 evrov letne plače. Podobno se je zapletlo pri minimalni plači tistih nogometašic, ki so v klubih zaposlene zgolj za polovični delovni čas. Medtem ko sindikat zahteva vsaj 12.000 evrov plače, klubi ponujajo zgolj 8000 evrov.
Kot je Združenje nogometašic zapisalo v izjavi za javnost, se borijo za osnovne delavske pravice, saj so nogometašice 24 ur na dan, ne samo tistih 90 minut na igrišču. Od tega športa živijo, zato se borijo za minimalno plačo in boljše pogoje dela. Kot so dodale, so že tako znižale nekatere zahteve, a tudi to ni pospešilo pogajanj, ki so na mrtvi točki že 13 mesecev.
Z enomesečno stavko, zaradi katere so morali odpovedati kar nekaj tekem v ligi Uefa, so dosegle, da se pogajanja nadaljujejo, a pot do izpolnitve zahtev je še dolga. Pri tem je seveda treba poudariti, da se španske nogometašice borijo za osnovne delavske pravice, kot sta minimalna plača in porodniški dopust, medtem ko do ogromnih razlik prihaja na vseh ravneh mednarodnega nogometa.
Koliko zaslužijo nogometašice na največjih prvenstvih
Čeprav se sredstva za nagradne sklade na ženskih mednarodnih nogometnih tekmovanjih povečujejo, so ta v primerjavi z moškim nogometom še vedno videti kot drobiž. Zmagovalke nedavnega svetovnega prvenstva so na primer prejele 3,6 milijona evrov, kar je dvakrat toliko kot na prvenstvu leta 2015, medtem ko je vsaka tekmovalna ekipa dobila denarno nagrado, ki je ustrezala njihovi uvrstitvi na prvenstvu, začenši pri 678.000 evrih za igranje v začetnem krogu prvenstva.
Za primerjavo, Fifa je za nagrade za ženske ekipe na svetovnem prvenstvu letos namenila 27 milijonov evrov, na lanskem svetovnem prvenstvu za moške pa skupno 362 milijonov evrov, torej več kot 10-krat toliko. Za priprave in klubske kompenzacije na svetovno prvenstvo je vsaka ženska ekipa prejela malce več kot 723.000 evrov, medtem ko je lani vsaka moška ekipa prejela 1,4 milijona evrov, torej skoraj še enkrat toliko.
Seveda je pogost argument, da do razlik v plačilu prihaja zaradi razlike v tem, koliko prihodkov lahko ustvarijo ženski in moški športni dogodki, vendar pa pri Fifi poudarjajo, da pravice za prenos tekem ženskega svetovnega prvenstva prodajo v paketu z drugimi tekmovanji Fife, zato ni mogoče povsem ločevati, koliko prinese žensko svetovno prvenstvo in koliko druga tekmovanja.
Kam gre denar?
Kljub visokim nagradam na prvenstvih pa ni nujno, da večina denarja sploh pride do nogometašic. Fifa namreč denar od prvenstva nakaže nacionalnim nogometnim organizacijam, te pa lahko odločajo, koliko denarja bodo dobile igralke in koliko ga bodo investirali v sam šport. Kakšni so ti deleži, je odvisno od uspešnosti športnih sindikatov, le redko pa so podatki o teh dogovorih javni. Znano je, da so si Avstralke izborile 30-odstotni delež nagrade, medtem ko za druge države ni podatkov.
Glede na to, da je nagradni sklad pri ženskah toliko nižji, večina denarja pa sploh ne pride do igralk, se morajo te zanašati na klubske plače in sponzorstva. Po podatkih svetovnega nogometnega združenja Fifpro nogometašice v zahodni Evropi prejemajo v povprečju med 1000 in 2000 evri mesečne plače ter med 50 in 100 evri od nacionalne nogometne zveze za vsak dan, ko trenirajo ali igrajo za reprezentanco. Plačila v državah zunaj zahodne Evrope so bistveno nižja.
Po vsem svetu, ne samo v Španiji, zato potekajo pogajanja in boji za bolj enakopraven položaj žensk v športu. Na Novi Zelandiji so si na primer lansko leto izborili, da ženske in moški prejemajo enak honorar za reprezentančne nastope, na Norveškem so si to izborili že leto prej. Na Nizozemskem so se zavezali, da bodo skušali doseči enako plačilo za nogometašice in nogometaše na komercialnih tekmah do leta 2023. Kljub vsem naporom pa bo pot za dosego enakega plačila na najvišjih ravnega nogometa verjetno zelo dolga, sploh pri sponzorskih pogodbah, ki so odvisne od gledanosti in splošne priljubljenosti športa ter športnikov in športnic.
