Poučuje o vlogi komisije in predmetu preiskave: »Nas je zanimalo, ali obstajajo pri varovanju interesov Slovenije sistemske pomanjkljivosti ali pa je šlo pri arbitraži za človeški dejavnik.« Prepričuje, da preiskava in njeni izsledki ne morejo v ničemer ogroziti ne arbitražne razsodbe in ne razsodbe luksemburškega sodišča, ki jo v kratkem pričakujemo. Svoje stališče konča s prispodobo: »Na poti policisti ustavijo avtobus, v katerem najdejo pijanega voznika, ki vozi Slovence in Hrvate. Pijanega voznika nemudoma zamenjajo in drugi voznik Slovence in Hrvate uspešno pripelje do cilja. Vi trdite, da spraševanje o tem, zakaj je prvi voznik pil, čeprav je vedel, da ne sme, lahko ogrozi dokončanje poti. Kako že, če pa je avtobus že na cilju.«
Trdim, da ta prispodoba ne odraža resnične situacije. Preden so zamenjali pijanega voznika, so Hrvati namreč iz avtobusa izstopili in rekli, da z drugim šoferjem ne bodo več potovali proti prej dogovorjenemu cilju. Za njih je bil pijani voznik izgovor, da so odšli, na to so se »obesili« in pri tem ves čas vztrajajo. Slovenci smo (ob podpori arbitražne komisije) sklenili, da je pomembno priti do cilja, čeprav brez Hrvatov na avtobusu, kar nam je uspelo. Kasneje pa smo naleteli na Jean-Clauda Junckerja, ki je Hrvate »razumel«. Vprašanje je, koliko evropskih držav iz različnih razlogov podpira tudi to, da ne kršijo evropskega prava. Mi pa gradimo ravno na tem.
Sprašujem Mateja Tonina in druge člane komisije, kakšna sporočila pošiljate v svet? Se vam ne zdi, da v tujih očeh vsaj potencirate hrvaške razloge za izstop? Da pomagate pritrjevati stališčem, da ima Hrvaška prav? Da utrjujete mnenje, da imamo slabe strokovnjake, da smo »luzerji«? In da ne moremo stopiti skupaj še pri za nas tako pomembnih stvareh? Če ne gre drugače, ali ne bi mogli »oznanjati rezultatov svojih preiskav« vsaj po odločitvi sodišča? In ne nazadnje: ne bi mogli tega početi brez nepotrebnega pompa za lastno pomembnost, gospod Matej Tonin?
Polona Jamnik, Bled