Z izvedbo predstave Macbeth po Shakespearu, ki jo je po predlogi Heinerja Müllerja pred več kot desetimi leti zrežiral Ivica Buljan, so v Mini teatru minulo nedeljo obeležili 20. obletnico delovanja in desetletnico selitve v hišo v Križevniški ulici, kjer vse od takrat ustvarjajo pester umetniški program. Na eni strani so to predstave za otroke, na drugi pa tako imenovane postdramske uprizoritve, toda utrip dopolnjujejo tudi koncerti, literarni večeri, festivali in drugi dogodki, s katerimi poskušata direktor Mini teatra Robert Waltl ter umetniški vodja Ivica Buljan vzpostavljati neke vrste miniaturno kulturno središče s skupnostno in tudi družbeno angažirano razsežnostjo.
Iz kleti v meščansko hišo
Če upoštevamo, da v Mini teatru na leto pripravijo med 200 in 300 predstav, vključno z gostovanji doma in po svetu, se zdijo njegovi začetki pred dvema desetletjema precej skromni – povezani so z majhno kletno sobico, ki si jo je Waltl izprosil na takrat še dokaj zaspanem ljubljanskem gradu, da bi lahko v njej tudi ob slabem vremenu gostili predstave mednarodnega lutkovnega festivala Mini poletje. Zapuščeni prostor je preuredil v dvoranico, ki je bila nato dolga leta dom tako festivalu kot predstavam Mini teatra, ki sta ga takrat ustanovila z Buljanom.
Prva premiera novega gledališča je bila 18. novembra 1999 – to je bila lutkovna predstava Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča v Waltlovi izvedbi, ki je skozi leta postala zaščitni znak Mini teatra in doživela skoraj 500 ponovitev po vsem svetu.
Repertoar gledališča se je postopoma širil; poleg otroških predstav so začele nastajati še uprizoritve za odraslo občinstvo. »V tem prvem obdobju smo se repertoarno osredotočili predvsem na nekatera ključna imena modernizma oziroma postmodernizma, ki so se nam zdela v našem prostoru premalo zastopana,« pojasni Ivica Buljan, ki je številne predstave tudi sam režiral. »To so bila na primer dela Bernard-Marieja Koltèsa, Heinerja Müllerja in Elfriede Jelinek, pa tudi nekaterih avtorjev, ki so bili pri nas skoraj neznani, kot recimo Robert Walser.«
Novo poglavje pa je odprla selitev v hišo na Križevniški 1, ko je postal Mini teater praktično edino neinstitucionalno gledališče pri nas, ki premore lastno gledališko zgradbo. Dotrajano stavbo jim je MOL odstopil v brezplačen najem za nedoločen čas – v zameno za to, da jo obnovijo in vzdržujejo. Obnovo, ki je stala približno milijon evrov in pol, so izpeljali s pomočjo raznih evropskih finančnih mehanizmov ter ob pomoči donatorjev in sponzorjev; razen fasade je bila hiša zgrajena tako rekoč na novo.
Prva premiera v novi dvorani je bila januarja 2009 že omenjena Macbeth po Shakespearu, ki je v naslednjih letih postala neke vrste emblem Mini teatra; gostovala je na številnih tujih odrih, prejela je tudi veliko nagrado festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Ta opazni dosežek za neinstitucionalno gledališče so ponovili še v letih 2011 (Bartleby, pisar v režiji Miloša Lolića) in 2017 (Nemoč v režiji Primoža Ekarta v koprodukciji z zavodom Imaginarni). Kljub uspehom in nenehnemu širjenju programa pa zaradi vse nižjih podpor ministrstva za kulturo delujejo le še s težavo.
Vse težje finančne razmere
»Pred desetimi leti smo dobili za program 165.000 evrov, zdaj je ta številka praktično prepolovljena, saj imamo na voljo le še 88.000 evrov,« pove Waltl. »Zaradi vse manjšega financiranja smo na številnih evropskih razpisih nehali kandidirati, čeprav smo bili na njih nekoč zelo uspešni, saj ne moremo več zagotoviti ustreznega lastnega deleža.«
Razlog vidi zlasti v pomanjkanju razumevanja narave njihovega dela. »Težava niso le nižja programska sredstva, temveč predvsem razni stroški, ki jih kulturna politika noče zaznavati; ne gre le za odsotnost sredstev za postprodukcijo, ki tare vse nevladne producente, sami moramo pokrivati tudi stroške obratovanja hiše, od elektrike in kurjave naprej, ki jih drugi neodvisni producenti brez lastnih prostorov nimajo.« Po drugi strani pa pogon s tolikšno količino programa in ponovitev zahteva tudi ustrezno število redno zaposlenih sodelavcev, za kar od financerjev – drugače kot institucije – ne dobijo ničesar. »Ti stroški so enako visoki, kot je subvencija za program.« Tu so še honorarji za umetniške sodelavce, večinoma so to samozaposleni, ki se jih je v vseh teh letih zvrstilo na stotine.
Kar se je zdelo kot idealna kombinacija neke vrste javno-zasebnega partnerstva, se tako vedno bolj kaže kot nemogoč podvig, priznava Waltl. »Če ne bi z Ivico svojih honorarjev iz drugih projektov vlagala v delovanje Mini teatra, bi ga lahko že zaprli, pri čemer sva v vzpostavitev teatra vložila tudi lastna sredstva.« Prostor, v katerem je urejen foyer, sta na primer najela in pozneje odkupila od sosednje zgradbe, kjer sta v najetih prostorih ustanovila tudi Judovski kulturni center z muzejem in stalno razstavo; toda tudi to stavbo je že krepko načel zob časa.
Kljub temu ne popuščata. »Pravzaprav nimava časa, da bi se pritoževala,« pristavi Waltl. »Ves čas sva vpeta v različne projekte.« Trenutno tako pripravljajo tri premiere, vsako leto izvedejo nekaj festivalov, med njimi je Hiša strpnosti, ki izobražuje o toleranci v družbi, s klopmi, drevesi in rožami pa osvežujejo podobo Križevniške ulice. »Težko rečem, kako bomo delovali v prihodnje, toda umetniških zamisli nam vsekakor ne manjka.«
