No, z veseljem ugotavljam, da se predsednik Knovsa vendarle popravlja. Končno priznava, da je meja s Hrvaško določena, da šlamparija Drenikove in Sekolca ni onemogočila izpeljave procesa arbitražnega tribunala do izreka sodbe, in ne ponavlja več trditve o arbitražnem fiasku. Pomemben napredek! Toda spet doda nekaj, s čimer se ne morem strinjati. Res je, poročila komisije o primeru, ki ste ga obravnavali, spoštovani gospod Tonin, ne poznam, a ga tudi, če bi mi bil na voljo, prebral ne bi. Ne da me ne zanima, kaj vse ste ugotovili glede morebitnih sistemskih slabosti oziroma ranljivosti pri delovanju Sove in pri varovanju slovenskih interesov, toda čas, ki ste ga ubrali za tak checking, ni bil pravi. Navsezadnje, kolikor je razumeti iz onega, kar ste prenesli v javnost, je šlo za preprosto človeško in ne sistemsko napako, kar smo vedeli že takoj po tem, ko sta bila naša vladna agentka in slovenski sodnik pri arbitraži zalotena pri nedovoljeni telefonski izmenjavi informacij in vtisov o poteku arbitražnega procesa. Za to površnost sta akterja tudi sama prevzela odgovornost, se opravičila in odstopila. Torej nič novega in pretresljivega.
Pravite, da preiskava in ugotovitve komisije ne morejo v ničemer vplivati na odločanje evropskega sodišča v Luksemburgu o tožbi Slovenije, da z neupoštevanjem arbitraže o meji med državama Hrvaška krši evropsko pravo. Upam, da bo tako, a člani sodnega senata so ves čas podvrženi vsem mogočim pritiskom in vplivom z obeh strani strank v postopku, in če bi bil zagovornik hrvaških interesov, bi k temu še dodatno prispeval s trditvijo, poleg znane, da odločanje o meji sodi k mednarodnemu in ne evropskemu pravu in da zatorej Luksemburg za te reči ni pristojen, da Slovenci sami priznavajo, da je prišlo med arbitražnim procesom z njihove strani do hujše kršitve dogovorjenih in predpisanih pravil, kar naj bi upravičevalo umik Hrvaške iz njega in zrelativiziralo veljavnost »tako kontaminirane« razsodbe o meji ob zelo preciznih gabaritih evropskega prava. Ne pozabimo, gospod Tonin, da si nobena relevantna ustanova Evropske unije, ne Junckerjeva komisija, ne parlament, tudi evropski svet ne, ni vzela časa, da bi vendarle pomislila na pomen in usodnost te arbitraže, še posebej v luči drugih odprtih razmejitvenih vprašanj Hrvaške s sosedi, in Hrvaško izrecno pozvala k implementaciji arbitražne odločbe ter jo posvarila pred odstopanjem od evropskega pravnega reda. Prijateljske vezi znotraj največje evropske stranke, ljudske, so bile brez dvoma močnejše od preprostih načelnosti in doslednosti.
Na koncu še to: radi ugotavljamo in ponavljamo, kako so sosedje notranje enotni, ko gre za ubranitev strateških interesov Hrvaške navzven, in ni predstavljivo, da bi se lotili podobnega primera, če bi bili vlogi obrnjeni. Pa glede prispodobe z avtobusom: res je, trezen voznik ga je pripeljal do postaje, a potniki še čakajo, da se odprejo vrata. Vse dobro.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper