Volitve v Belorusiji so pod predsednikom Aleksandrom Lukašenkom, ki je leta 1994 prišel na oblast kot obrobni poslanec tedanjega beloruskega vrhovnega sveta, tradicionalno administrativen ritual, v katerem imajo kandidati političnih strank povsem marginalno vlogo. Tudi po nedeljskih predčasnih volitvah, ko je bilo na volišča povabljenih okoli 6,9 milijona upravičencev, bo v 110-članskem spodnjem domu parlamenta sedelo samo 21 poslancev s strankarsko izkaznico, preostali so bili izvoljeni kot neodvisni kandidati. Gre za svojevrstno nadaljevanje nekdanjega sovjetskega sistema, v katerem so kandidate imenovali delovni kolektivi, združenja in razne organizacije pod vladno taktirko. Poslance so tokrat drugič volili po enokrožnem sistemu, v katerem pa je za zmago potrebna več kot polovična volilna udeležba v volilnem okraju.
Onemogočena opozicija ostala brez sedeža
Opozicijske stranke, ki so prvič sodelovale na volitvah pred tremi leti in si takrat zagotovile dve poslanki, so tokrat z izjemo dveh strank, ki sta znova bojkotirali volitve, imenovale okoli 300 kandidatov. Vseh jim ni uspelo registrirati, med njimi so oblasti zavrnile del zbranih podpisov obeh dosedanjih poslank. Hane Kanapatskaje tako ni bilo med kandidati Združene državljanske stranke, Alena Anisima pa se je zato odločila, da izzove Lukašenka na predsedniških volitvah prihodnje leto.
Največ strankarskih poslancev je znova iz vrst komunistične stranke, in sicer enajst v primerjavi z dosedanjimi osmimi, Republikanska stranka za delo in pravičnost jih ima šest, dva sta iz vrst Domovinske stranke, še po enega pa so dali Kmečka stranka in Liberalni demokrati. Vse te stranke pa so ne glede na poimenovanje vse po vrsti povezane s predsednikom Lukašenkom. Kar 40 odstotkov nove sestave parlamenta, ki ima v predsedniškem sistemu omejeno moč, je poslank, dva sta mlajša od trideset let, dobra četrtina jih je bila na poslanskem položaju že v prejšnjih sklicih. Po uradnih podatkih je bila volilna udeležba 77-odstotna, več kot 27-odstotna pa že v štirih dneh predčasnih volitev, na katere so poklicani predstavniki oboroženih sil in policije, državni uslužbenci in študentje, ko dopolnijo 18. leto starosti. Prav predčasne volitve že od leta 1994 veljajo za osnovni vir očitanih volilnih prevar, saj ni nadzora, kaj se z volilnimi lističi dogaja oziroma v kolikšni meri se na njih že prikroji končni volilni rezultat.
Kritike opazovalcev iz tujine
O tem pričajo tudi tuji opazovalci, ki so jim na nekaterih voliščih z različnimi argumenti onemogočali celovit nadzor. Vodja opazovalne misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi Margareta Cederfelt je danes dejala, da so beloruske volitve »pokazale vsestransko pomanjkanje spoštovanja demokratičnih zavez« Minska.
Predvidljivost beloruskih volitev, ki je pričakovana tudi na predsedniških predvidoma aprila ali maja prihodnje leto, je vzrok, da jim širša evropska javnost ne posveča pozornosti. Tokrat je bilo nekoliko drugače zaradi določenih sprememb v mednarodnem okolju, v katerem se je znašla tako imenovana zadnja evropska diktatura oziroma avtokracija. Volitve leta 2016 z odškrnjenimi vrati za opozicijo so bile povod, da so EU in ZDA odpravile sankcije proti rigidnemu režimu, ki so jih sprejele zaradi kršenja človekovih in državljanskih pravic. Medtem pa so se zapletli odnosi med Minskom in Moskvo, ki se krhajo že od beloruskega nepriznanja ruske priključitve Krima. Lukašenko je prav na volilno nedeljo v iskanju novega preživetvenega ravnotežja med zahodom in Rusijo javno zagrozil Putinu, da ne bo podpisal sporazumov o tesnejšem povezovanju z Rusijo, če ne bodo prej uredili energetskega spora. Podpis je predviden ob decembrski 20-letnici sklenitve sporazuma o meddržavni uniji med Rusijo in Belorusijo.
