Ko je kapetan slovenske nogometne reprezentance Bojan Jokić v soboto zapuščal stadion v Stožicah, ga je roka bolela od čestitk, telefon pa mu je skoraj pregorel zaradi klicev in sporočil. »Zame je bil to poseben večer. Za to, da sem prišel do tega jubileja, je bilo potrebnega veliko odrekanja. V klubih sem imel težave, ker sem se iz reprezentance vračal poškodovan, a mi zaradi tega ni bilo niti malo žal. Status reprezentanta igralcu dviguje ceno, v klubih ga bolj spoštujejo. Ker smo premagali Latvijo, je večer še toliko lepši,« je vtise strnil Bojan Jokić. Postal je drugi Slovenec, ki je dosegel sto tekem za reprezentanco. Eno več ima njegov dober prijatelj Boštjan Cesar, s katerim sta tudi poslovna partnerja, saj ima v Štepanjskem naselju v Ljubljani športni center Baza. Pravi, da bo reprezentanci pomagal, dokler se bo dobro počutil in prejemal vabila selektorja. Ni mu težko, da zaradi reprezentance prepotuje 3000 kilometrov in se nato usede tudi na klop za rezervne igralce. Je tudi vzorčni primer lepo vzgojenega človeka, ki je prijazen in iskren. Vedno je pozdravil in tudi priznal napako.
Mama je rekla najprej šola, nato tujina
Je tudi primer, kako mlad igralec postopoma gradi kariero. Med člani je zaigral pri 16 letih, ko je Triglav iz Kranja tekmoval v drugi slovenski ligi. Lovci na talente so ga hitro opazili, ga kot mladoletnega vabili v tujino, a mama je odločno rekla ne, dokler ne konča srednje šole, saj je obiskoval nogometni razred športne gimnazije v Šiški. Namesto tujine je leta 2005 je sprejel ponudbo Gorice, kar je bila najboljša možna izbira. Gorica je bila najboljša v Sloveniji s tremi zaporednimi naslovi državnega prvaka, domači trener Pavel Pinni pa je ves čas prepoznavno uveljavljal številne slovenske mlade igralce (Komac, Kokot, Birsa, Burgić, Šuler…).
Vzpon je bil bliskovit, saj je po zgolj pol leta v prvi slovenski ligi že pri 19 letih debitiral v reprezentanci – 28. februarja 2006 na prijateljski tekmi na Cipru pod vodstvom selektorja Braneta Oblaka in z zmago z 1:0. »V sobi sva bila skupaj z Birso. Komaj sva čakala tekmo, obenem pa naju je bilo strah, kako bo. Igral sem na levi strani v zvezni vrsti. To ni bil moj primarni položaj. Tekel sem neumorno, da me niso mogli ustaviti. Ustavil sem se šele, ko sem bil zamenjan,« je spomine obujal Jokić, ki je tudi v klubih igral skupaj z Birso, kjer sta drug drugemu odpirala vrata. Veže ju izjemno prijateljstvo.
Tudi če bi igrali dva dni, nas Rusi ne bi premagali
Spomni se skoraj vsake tekme v reprezentanci. Njegova najboljša je bila povratna v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki, ko je Slovenija v Mariboru premagala Rusijo z 1:0 in se uvrstila na mundial. Tedaj je iz igre povsem izločil prvega zvezdnika Rusije Andreja Aršavina, ki ga je naredil nevidnega in živčnega. »To je bil čaroben večer z zadetkom Dedića. Tudi če bi igrali dva dni, nas Rusi takrat ne bi premagali. A za tisti uspeh je bil pomemben zadetek Pečnika na prvi tekmi v Moskvi, kjer smo bili slabši, lahko bi izgubili tudi z 0:4, pa smo izgubili le z 1:2, ker je izvrstno branil Handanović. Uspeli smo, ker je vsa ekipa verjela v zmago,« je spomine obujal Jokić, ki je bil tedaj član izjemno trdne obrambe. V vseh kvalifikacija je prejela le štiri gole.
Zanj je značilno, da je vedno ekipni igralec. To je povezano tudi z njegovim igralnim položajem na levem boku. »Na svojem položaju ne odločam tekem, lahko pa s svojimi izkušnjami zelo pomagam. Zlasti mladim, tudi na področju psihologije. Najpomembneje je, da smo prava ekipa in si med seboj pomagamo,« pravi Jokić, ki je zamenjal sedem klubov, običajno na dve leti in pol. Načrtuje, da bo kariero sklenil v Rusiji v sedanjem klubu Ufa. Nogometno kariero je izkoristil tudi za učenje jezikov, saj je to njegova strast. Tako se je je naučil jezika vsake države, v kateri je igral. Je pravi poliglot, saj govori sedem jezikov: slovensko, angleško, francosko, italijansko, špansko, rusko in srbohrvaško.
