a) Zmanjšalo naj bi se domače tržno povpraševanje, to pa bo prizadelo zaposlenost in gospodarsko rast; po ocenah Umarja naj bi bila slednja zaradi posega BS v prihodnjem letu za 0,3 odstotka nižja, kot se jo sicer pričakuje. Šlo naj bi torej za ukrep, ki je še posebno vprašljiv v času, ko se gospodarstvo že ohlaja in se nam vse bolj nakazuje resnejša recesija.
b) Revnejšim slojem prebivalstva je ukrep zmanjšal njihovo investicijsko sposobnost, kar jim bo med drugim otežilo pridobivanje lastnih stanovanj. Zato pa naj bi bile naložbe v stanovanja toliko bolj privlačne za bogatejše sloje. Ukrep naj bi torej deloval tako, da bodo bogati tudi v povezavi z nepremičninami lahko še bolj bogateli, revni pa bodo še siromašnejši.
BS seveda pojasnjuje pričakovano delovanje obravnavanega ukrepa drugače. Po njenem bo krepil finančno stabilnost poslovnih bank in s tem omejil možnosti, da nas ponovno prizadene resnejša finančna kriza, kot se nam je to zgodilo pred desetimi leti. Ta argument pa ni ravno prepričljiv, vsaj iz dveh razlogov. Enkrat zato, ker so bile po dosedanjih izkušnjah bančne krize praviloma posledica preobilnega in nerazsodnega kreditiranja bogatih in ne revnih, drugič pa zato, ker je BS v tem primeru prezrla, da bo obravnavani ukrep splošno krizne razmere krepil in ne lajšal.
Na ukrep BS se je javno odzval tudi predsednik vlade in ga ocenil kot neprimernega. Ta njegov odziv med drugim nakazuje, da je BS v tem primeru močno posegla na področje, ki ga ima prednostno na skrbi vlada (gospodarska rast, socialna politika) in se v zvezi z njim ni posvetovala in uskladila z vlado. To pa je resna napaka, še ena od vse bolj številnih, ki podpirajo že kar splošno mnenje, da Slovenci svoje države ne upravljamo dobro.
Obravnavani ukrep BS je slej ko prej spodrsljaj, po mojem še predvsem zato, ker je bil sprejet brez predhodnega posvetovanja z vlado. Ko sem razmišljal o razlogih, zakaj lahko prihaja do takih ravnanj, sem jih prepoznal v sistemu upravljanja BS. Ta ima sicer običajno kolektivno vodstvo, ki ga sestavljajo guverner in štirje njemu podrejeni viceguvernerji. To vodstvo ima tudi »nadzorni« organ, to je svet BS. In kdo sestavlja ta svet? Vodi ga sam guverner, njegovi člani pa so njemu podrejeni iz vodstva banke. Pri upravljanju BS smo torej uveljavili rešitev, po kateri njen prvi človek nadzira samega sebe. Taka ureditev je močno problematična: med temeljne pogoje, da družbeno pomemben sistem učinkovito deluje, spada namreč prav to, da vodstvo takega sistema nadzira od njega neodvisen organ.
Ob tej priliki naj spomnim še na eno zadevo, povezano z BS. V letih 2013/14 smo v Sloveniji izvajali obsežno bančno sanacijo, ki jo lahko uvrščamo med največje polomije, ki jih je doslej doživela naša mlada država. Izvedli smo jo namreč tako, da smo z njo državi brez potrebe povzročili veliko materialno škodo in sočasno resno oslabili svojo državnost, koristi od tega pa je imel le tuji, predvsem finančni kapital. Osrednjo vlogo pri tem izjemnem podvigu je imel takratni guverner BS Boštjan Jazbec. Ko pa so v javnost začele prihajati informacije o škodljivosti njegovega ravnanja, je Jazbec sprejel še eno, omembe vredno odločitev: predčasno je odstopil kot guverner BS, se zaposlil v tujini in si za nagrado izplačal še bogato odpravnino. Tako se res lahko ravna le v primeru, če se uporabe družbene moči ne nadzira, kot je to v primeru BS.
To, kar navajam v gornjih vrsticah, je treba razumeti kot še eno opozorilo, kako močno se prizadene državo in večino njenega prebivalstva, če se je ne upravlja skladno z načeli, ki jih je pri tej izjemno občutljivi aktivnosti treba dosledno spoštovati (usposobljenost, poštenost, učinkovit nadzor vodstva). Seveda s tem nima težave le BS, pač pa velja isto tudi za druge ustanove in podjetja, katerih upravljanje ima na skrbi država. Slej ko prej je to eden osrednjih razlogov, zaradi katerega Slovenija razvojno še zdaleč ne napreduje tako, kot bi objektivno lahko. Žal pa naša politika te povsem neprimerne ureditve ni pripravljena spremeniti, kar ta čas dokazuje tudi z nasprotovanjem, da bi volilcem priznala večji, v ustavi zapisani vpliv na to, kdo jih naj zastopa v parlamentu. Zakaj tega vztrajanja pri sedanjem modelu upravljanja države ni težko razumeti, saj daje za etiko neobčutljivim osebam obilo priložnosti za zadovoljevanje osebnih interesov.
Andrej Cetinski, Ljubljana
