Rumeni jopiči, čeprav brez vodstva in organizacijske strukture, so tako – sicer predvsem z nasiljem in vandalizmom manjšine – onemogočili poskus države, da s povišanjem obdavčitve pogonskih goriv zmanjša onesnaževanje ozračja.
Ob obletnici začetka gibanja rumenih jopičev, ki danes po vsej Franciji šteje le še nekaj tisoč aktivnih privržencev, pa se Macron in vlada predvsem bojita velike stavke in protestov proti pokojninski reformi 5. decembra, ne pa toliko zborovanj ob koncu tedna. Velika stavka z demonstracijami proti pokojninski reformi, ki si je vlada ne upa razkriti v podrobnostih, bi lahko namreč zbrala nasprotnike Macronove nekoliko desne socialne politike. Ohromljen bi bil lahko železniški promet, kar bi se lahko nadaljevalo v večji del decembra. Sindikati stavko organizirajo 5. decembra, ker prvega v mesecu zaposleni dobijo plače, torej bodo lahko dolgo zdržali. Lanski uspeh rumenih jopičev pa je lahko velika spodbuda za vse stavkajoče in protestnike.
Tveganje s pokojninsko reformo
Vsekakor Macron veliko tvega, ko drugače kot predhodniki poskuša poenotiti 42 različnih sistemov upokojevanja, verjetno pa tudi uvesti upokojevanje pri 64 namesto 62 letih. Na ta način spodbuja povezovanje in upiranje vseh, ki so nezadovoljni z razmerami v javnem sektorju.
Zaposleni v zdravstvu tako zahtevajo za vsakega, naj bo bolničarka ali zdravnik, za 300 evrov višjo plačo. Študentom se zdi nesprejemljivo, da mora vsak drugi za preživetje v času študija delati, vsak peti vsaj polovični delovni čas. Prav tako so nezadovoljni gasilci, policisti pa tudi kmetje.
Na desnici pa se sprašujejo, koliko milijard bo moral Macron še nameniti, da bo pomiril Francoze. Gibanje rumenih jopičev je ustavil z napovedanimi ukrepi decembra 2018, ki stanejo francosko državo 17 milijard evrov na leto. Med drugim je povečal minimalno plačo s 1100 na 1200 evrov neto, odpravil zvišanje davka na pogonska goriva in se odpovedal mesečnemu povečanju prispevkov za 20 ali 30 evrov pri upokojencih, ki dobijo neto več kot 1200 evrov na mesec. Prav zato je gibanje rumenih jopičev, ki je na koncu zahtevalo neposredno demokracijo z referendumi, v letošnjem letu oslabelo.
Kritike iz Bruslja
Pravzaprav je to najuspešnejše socialno gibanje v Franciji po maju '68. Macron se je medtem znašel na udaru kritik iz Bruslja, ker je Francija z javnim dolgom v višini 100 odstotkov BDP znova povečala proračunski primanjkljaj nad dovoljene 3 odstotke BDP. A če bo hotel pomiriti sedaj grozeče socialno gibanje, se bo francoska država le še bolj zadolževala. Nekaj bo moral ponuditi v zameno za pokojninsko reformo. Tej se zaradi vse večjih težav pokojninske blagajne in iskanja podpore pri desnih volilcih ne more odpovedati.
Tveganje s pokojninsko reformo je toliko večje, ker bi novim socialnim nemirom lahko dodali veter v jadra upori proti elitam bogatašev in neenakosti po vsem svetu. A če so ostanki rumenih jopičev 3. novembra na skupščini na jugu Francije pozvali »vsa ljudstva k vstaji« in izjavili, da se čutijo »bratje in sestre« z drugimi protestnimi gibanji po svetu, pa je treba vendarle upoštevati, da ima francoski nižji srednji sloj v primerjavi z nižjim srednjim slojem latinskoameriških držav nekajkrat večjo kupno moč. In rumeni jopiči niso bili toliko upor revnih Francozov, ampak predvsem upor Francozov, ki so se bali zdrsa v revščino.
