Dogaja se nam, da so najbolj slišane bombastične novice o povečanju števila tujcev na naših mejah in tudi o utopljencih v Kolpi. Nekaj časa je bilo tudi aktualno, kdo bo plačal stroške pokopa brezimnih trupel tam nekje z vzhoda.

V Beli krajini sta se zgodila dva protestna shoda proti beguncem. V Črnomlju TV-kamera nekako ni našla pravega kota snemanja, da bi lahko prikazala čim večje število protestnikov. Menda sta iz Zasavja pripeljala dva polna avtobusa zagnanih, da bi bil shod čim številnejši. Domačinov je bilo videti bolj malo. Kmalu se je protestni shod zgodil tudi v Metliki. Tam so malo večje število zagotovili tudi člani »štajerske varde«. Povedati hočem, da je oba shoda zrežirala največja opozicijska stranka SDS, a odzivnost domačinov ni bila tako velika, kot so pričakovali.

Sami shodi tudi drugod po Sloveniji ne bi bili problem, a nekateri državljani gledajo na povečan nelegalen pretok ljudi prek naše meje kot na nekakšno težavo, kako bodo porušili naše mirno ustaljeno življenje. Problem je, ker zagreti posamezniki na ves glas deklarirajo in spodbujajo sovraštvo do tujcev. In to je največje zlo, ki se lahko zgodi v človeku.

Na črnomaljskem pokopališču v Vojni vasi se je pojavila gomila in na njej dve leseni tabli z napisom: »Neznana oseba 1« in »Neznana oseba 2«. Ob dnevu spomina na mrtve je tudi na gomili zasvetilo nekaj svečk in šopkov rož. Tako smo vsaj nekateri opozorili, da pod to gomilo počivata dva mlada človeka, ki sta prehodila tisoče kilometrov v upanju na boljše življenje v Evropi, a ju je ustavila mrzla deroča reka Kolpa.

Vsem tistim, ki nam ni vseeno, kam pelje vsa ta brezčutnost do sočloveka, je lažje pri srcu, da povsod posveti tudi kaka lučka sočutja kot v opravičilo, da si nobeno bitje ne zasluži takega odnosa, kot ga kažemo v odnosu do prebežnikov. Tudi kamera se včasih zmoti in nam pokaže sovražne obraze domačinov, polnih strahu, kako so ogroženi.

Dokler bodo vojne za dobičke od nafte, ne bo miru in mladi ljudje z vojnih območij bodo dali vse od sebe, da bodo nekako prišli do Evrope, polne blagostanja in sreče. Tako pač vidijo na njihovi televiziji. Ne smemo jim zameriti njihove želje po boljšem življenju na drugem koncu njihovega sveta.

Vika Lozar, Črnomelj