Da bo prikaz res nazoren, pojdimo še korak dlje. Predstavljajmo si, da javni prevoz ni samo zastonj, temveč da nam za vsak kilometer, ki ga kot potnik opravimo z javnim prevozom, plačajo deset centov. Recimo, da je naša pot od doma do službe dolga 25 kilometrov, v obe smeri torej zaslužimo pet evrov. Zdaj pa si predstavljajmo še to:
1. Do začetne postaje moramo hoditi dva kilometra, prav tako od končne postaje do cilja. Avtomobila ali kolesa na postaji ni mogoče varno parkirati.
2. Vožnja od začetne do končne postaje traja dve uri – vendar le, če nam na začetni postaji uspe ujeti avtobus. Če ga ne ujamemo, moramo čakati eno uro do naslednjega. Avtobus nikoli ne pelje po voznem redu – enkrat odpelje deset minut prej, drugič zamudi 20 minut.
3. Če hočemo odkriti, kakšen vozni red ima avtobus, moramo podrobno raziskati nepregledno spletno stran prevoznika. Tudi če si vozni red potem zapomnimo na pamet, nam to ne bo prav dosti pomagalo, saj se vozni red včasih spremeni.
4. Voznik vozi izredno sunkovito in ne upošteva omejitev hitrosti, zaradi česar med vožnjo nimamo občutka varnosti.
5. V avtobusu so neprijetne vonjave.
Po drugi strani imamo na voljo avtomobil, ki je parkiran pred našo hišo in s katerim se v 30 minutah zapeljemo naravnost do službe, pred katero imamo zagotovljeno parkirno mesto.
Kaj bi izbrali – avtomobil ali javni prevoz?
Zgornji primer je seveda izmišljen, četudi se najbrž kje v Sloveniji najde marsikakšen potnik, ki ima z javnim prevozom podobne izkušnje. Namen vsega skupaj ni popljuvati slovenskega javnega prevoza, temveč poudariti nekaj izredno pomembnega, na kar je ministrstvo očitno pozabilo.
Javni prevoz je sistem in moči sistema ne določa njegov najmočnejši člen, temveč najšibkejši. Zaradi tega lahko potnikom tudi plačamo za vožnjo z njim, vendar če bo slabo dostopen, počasen, neudoben, zapleten za uporabo, se bo vseeno vozil prazen. Če hočemo mesta razbremeniti avtomobilske pločevine, potrebujemo celovito kakovosten javni prevoz – to pomeni, da morajo biti vsi dejavniki kakovosti enakomerno razviti. Ponudba vozovnic je izredno pomemben dejavnik kakovosti, vendar nikakor ni edini. Uvedba brezplačnega javnega prevoza zagotovo ni celosten, temveč nevarno všečen parcialen ukrep in sredstva za ta ukrep bi se lahko porabilo veliko učinkoviteje.
Lepo bi bilo, če bi ministrstvo denar porabilo tako, da bi v sodelovanju s prometnimi inženirji in povezano stroko zasnovalo celosten koncept razvoja javnega prevoza v Sloveniji, koncept pa bi potem seveda tudi uresničilo. Vendar se bojim, da je to dosti manj enostavno in se ne sliši tako dobro kot »brezplačni prevoz za vse«.
Klemen Košič, dipl. inž. tehnol. prom. in študent na FGPA UM