Načeloma je gesta prijazna, najbrž si za majhen narod, kot je slovenski, v predvolilnem času, v katerem je Španija, ni lahko vzeti časa za take zadeve. Še posebej, ker za to ni politične potrebe. Slovenska vlada ga goreče podpira, zunanji minister, ustavni pravnik, še posebej. Politične procese proti katalonskim politikom v Španiji označuje za špansko notranjo zadevo, glede pravice Kataloncev do samoodločbe pa pravi, da je demokratična španska ustava ne dopušča.
Če se bo kdaj vrnil v predavalnice – upajmo, da ne! – bo študentom moral marsikaj razložiti. Poleg številnih drugih potez, ki jih je kot politik storil v nasprotju s tistim, kar je pisal v učbenikih in zagovarjal kot pravnik in pridigar o človekovih pravicah, tudi to, zakaj je Slovenija priznala neodvisnost Kosova, ki po isti ustavi ni imelo pravice do samoodločbe. Če bo njegov argument ta, da je bila jugoslovanska ustava nedemokratična, španska pa da je, se bo znašel v hudi zadregi. Slovenska osamosvojitev torej ne velja, saj je bila izpeljana po nedemokratični ustavi, mar ne? In če bo navedel argument, da je Kosovo dobilo neodvisnost zato, ker so Srbi izvajali nasilje nad Albanci, se bo kot goreč deklarativen zagovornik človekovih pravic znova znašel v zadregi. Zakaj potem španska država lahko izvaja policijsko in sodno nasilje nad ljudmi, ki zgolj izražajo svojo demokratično voljo? Saj je tudi srbska policija zgolj ščitila Srbe pred Albanci, preprečevala, da bi izražali zahteve po statusu republike (niti ne po odcepitvi!), in skrbela za »red«, kot zdaj španska v Kataloniji.
No, dejstvo je, da je bila pravica republik do samoodločbe v jugoslovanski državi deklarativna pravica, o kateri so mnogi pravniki menili, da je bila z odločitvijo Slovencev za Jugoslavijo že izrabljena. Tudi če so to pravico priznali, so jo interpretirali natanko tako kot Španci v odnosu do Kataloncev: da je to pravica vseh Jugoslovanov. Da mora torej celotna Jugoslavija odločati o tem, ali se neka republika lahko odcepi, in če da, pod kakšnimi pogoji. Stavek španskega premierja, da »nobena država ne bo nikoli dovolila enostranske odcepitve ozemlja, ki je sestavni del njenega ustavnega reda«, smo Slovenci v osemdesetih letih slišali neštetokrat. Pri domačih in tujih politikih. In s stališča mednarodnih odnosov to seveda drži.
Zato so bile jugoslovanske vojne definirane kot državljanska vojna in zahodne sile so JLA priznavale pravico, da v skladu z ustavo ohranja integriteto države. Pač do točke, ko je državno in mednacionalno nasilje postalo tolikšno, da ga zahodna javnost ni več prenašala in so politiki morali nekaj storiti. Natanko tako, kot pravico do »delanja reda« danes priznavajo španski vladi in policiji, vključno z enotami, ki vlečejo tradicijo še iz frankističnih časov. Si morda španski predsednik vlade želi jugoslovanskega scenarija, v katerem sta državno nasilje in nepopustljivost dosegla točko, ko ni bilo več poti nazaj, kar je prva občutila Slovenija?
Kakšna je torej razlika med Jugoslavijo in v njenem kontekstu Slovenijo ter Katalonijo? Razlika ni v pravu in ustavah. Je, tako kot vedno v zgodovini, v politični odločitvi. Evropska unija (tedaj še Evropska skupnost) se je v času maastrichtskih pogajanj o prihodnosti Evrope odločila, da prizna Slovenijo in Hrvaško, kasneje pa še druge republike. Po pravici povedano, predvsem zaradi vztrajanja tedaj komaj dobro združene Nemčije. Imenovala je tako imenovano Badinterjevo komisijo, ki je to tudi pravno utemeljila. Pri tem tedanja Evropska skupnost ni imela težav tudi s priznanjem Bosne in Hercegovine, ki je imela še precej bolj kompleksne mednacionalne razmere, kot jih ima Katalonija, in kjer so bili za neodvisnost Bošnjaki in Hrvati (ti z mislijo na priključitev Hrvaški), Srbi pa so hoteli ostati v Jugoslaviji ali se pridružiti Veliki Srbiji, če bi Jugoslavija razpadla. Kar je, predvidljivo, povzročilo zelo kruto vojno, v kateri so najvišjo ceno plačale ženske in otroci, Evropska unija pa je v Srebrenici dopustila tudi genocid.
EU nima ne interesa ne moči
Danes Evropska unija nima ne interesa ne moči, da bi se na enak način ukvarjala s Katalonijo in njenimi odnosi s Španijo. Tega odnosa ne priznava kot političnega problema, ki zadeva vse nas, državljane Evropske unije. Izključno zato je to španska notranja zadeva, španska ustava pa izgovor, da se EU s problemom ne bi soočila. Po isti logiki bi ob nekoliko drugačnem poteku dogajanja Slovenija do danes ostala »jugoslovanska notranja zadeva«.
Večina Slovencev zelo dobro razume, v čem je korelacija med katalonskim in slovenskim problemom. Večina oportunističnih slovenskih politikov, vključno z aktualnim predsednikom države, seveda pozna to razumevanje, a zaradi svoje prislovične servilnosti v odnosu do Evropske unije, tako kot vedno, ponavlja bruseljske fraze. Namesto da bi z našimi izkušnjami pomagala iskati diplomatsko in politično rešitev, iniciativo prepušča civilnodružbenim gibanjem, v katere je aktivno vključenih veliko bivših politikov, vključno s prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom. In rešitev je lahko zgolj in izključno politična, ne pa policijska ali sodna. Jugoslavija ni imela toliko zaporov, da bi vanjo spravila vse Slovence, ki so demokratično zahtevali svoje nacionalne pravice. Tudi Španija jih nima za vse Katalonce.
Seveda ni pričakovati, da bi španski predsednik vlade razumel Slovence, saj je pripadnik večinskega, v Španiji vladajočega naroda. A naj mu pojasnim nekaj vzporednic, zaradi katerih njegovo pismo Slovencem vzbuja neprijetne zgodovinske asociacije. Ena njegovih glavnih predvolilnih obljub je, da bo pred špansko sodišče pripeljal katalonskega voditelja Carlesa Puigdemonta. Drugega marca 1988 je srbski voditelj Slobodan Milošević na velikem mitingu pred skupščino tedanje Jugoslavije kričal, da bodo »vsi tisti, ki so manipulirali z ljudmi, da uresničijo svoje cilje proti Jugoslaviji, aretirani« (to se je s kosovskimi politiki, katerih imena so zahtevali ljudje v množici, tudi zgodilo). Španski premier nam piše, da je katalonsko »goljufivo ponujanje neodvisnosti med ljudmi podžgalo strasti« in izzvalo konfrontacijo s preostalim delom Španije. Tudi to dikcijo Slovenci, ki smo domnevno »rušili Jugoslavijo«, zelo dobro poznamo. Naši voditelji in navadni ljudje smo jo poslušali vsa osemdeseta leta.
In tako bi lahko šli od stavka do stavka v njegovem pismu, polnem zelo težkih besed in groženj, česa kot predsednik vlade ne bo dovolil. Besed, ki jih (resda tudi v Evropski uniji razredčena) demokratična okolja ne poznajo več. A naj opozorim le še na dve stvari. Na političnem sojenju, ki ga je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) leta 1988 zaradi domnevne izdaje državne skrivnosti uprizorila proti enemu nižjemu častniku in trem novinarjem oziroma sodelavcem tednika Mladina (v resnici je šlo za sojenje zaradi slovenskih prizadevanj za neodvisnost, le da armadni vrh ni mogel doseči slovenskega političnega vrha, ki je bil glavna tarča), je bila najvišja izrečena kazen, in to podčastniku JLA, štiri leta, najmanjša pa po pritožbi zvišana na deset mesecev. Kmalu po sodbi so bili pogojno izpuščeni na prostost, potem pa so kazen prestajali v Sloveniji in z možnostjo izhodov. Takoj ko je zakon dopuščal, so bili po deloma prestani kazni spuščeni na prostost. In to v domnevno nedemokratični Jugoslaviji in z obsodbami pred vojaškim sodiščem!
Špansko sodišče je – v, kot pravi španski predsednik vlade, demokratični Španiji in pred neodvisnim civilnim sodiščem – katalonskim politikom izreklo kazni od devet do trinajst let. Pri tem španski predsednik vlade navaja, da se »nekaterim« zdi, da je bilo sodišče preveč popustljivo. Morda tudi njemu? Predsednik španske vlade domnevno demokratičnost sojenja utemeljuje s tem, da je ves sodni proces neposredno prenašala televizija. V Sloveniji, ki je bila v prvih povojnih letih stalinistična država, so vse politične sodne procese prenašali po radiu in po zvočnikih (televizije tedaj še ni bilo). V osemdesetih letih pa je jugoslovanska televizija prenašala vse seje najvišjih zveznih organov, na katerih so obsojali slovenske politike in slovenski separatizem. Pa v tem nihče ni videl demokratičnosti, pač pa politični pritisk.
Španski predsednik vlade bi svojo demokratičnost zlahka dokazal s tem, da bi njegova televizija prenašala tudi prizore španskega nasilja nad Katalonci, ki so v svet prihajali po internetnih kanalih, ki jih španska država skuša na vse mogoče načine blokirati in onemogočiti. Svojo demokratičnost bi izkazal še bolj, če španska vladajoča politika svojih katalonskih političnih nasprotnikov ne bi označevala za teroriste. Pri španskih izkušnjah z ETO in terorističnimi napadi v Madridu leta 2014 ter drugimi podobnimi obsojanja vrednimi dejanji bi vsaka odgovorna politika zelo premislila, v zvezi s kom uporablja take težke besede. Še posebej pa politika, ki sama sebe označuje za avantgardo evropskih integracij. Močno dvomim, da bodo mali narodi sprejeli »avantgardni« model po španskem vzoru, ki nam ga kot prihodnost evropskih integraciji ponuja trenutni španski premier.
V španski državljanski vojni se je na republikanski strani proti španskemu in evropskemu fašizmu borilo več kot 500 Slovencev. Če se je predsednik španske vlade, ki pravi, da je socialist, obrnil na nas, navadne Slovence, bi si že zaradi prispevka naših »španskih borcev«, kot jim s ponosom rečemo, zaslužili kakšno boljše pojasnilo njegove politike, kot nam ga je poslal.
