»Večkrat imam občutek, da ljudje gledajo na brezdomce zviška. Češ, meni se to ne more zgoditi. Naj gre delat! Takšna in podobna obsojanja velikokrat slišimo od 'kravatarjev'. A vsak mora najprej pospraviti pred svojim pragom,« je prepričan Ljubljančan Pero Djošan, saj nihče ne ve, kakšna je preteklost človeka, ki z izvodom uličnega časopisa Kralji ulice stoji pred vami.
Pero pove, da je včasih delal v gostinstvu, a ker je imel hude težave z zdravjem, je moral zaradi vse večjih pritiskov delodajalca službo pustiti. Po zdravstveni rehabilitaciji je nekaj časa še prodajal časopis, potem pa so ga sprejeli v dnevni center Kraljev ulice na Pražakovi ulici v Ljubljani. »Tu kuham kavo, pripravljam obroke, pospravljam, hodim po hrano, skratka delam vse, kar je treba. Lahko rečem, da sem zadovoljen,« pripoveduje.
Mimo njega že zjutraj in skozi ves dan hodijo številni, ki so tako ali drugače povezani s Kralji ulice. Eni pridejo le po izvode časopisov, drugi po topel napitek, tretji kar tako, na pogovor ali na čik. Vsak s svojo zgodbo, ki je skoraj v vseh primerih povezana z dogodki posameznika v preteklosti, ki vplivajo na sedanjost.
Med njimi je mnogo takšnih, ki so imeli že v otroštvu težave in so živeli v neurejenih družinah, rejništvu… Alkohol, fizične zlorabe, odraščanje v vzgojnih zavodih, bivanje v zaporih, psihiatričnih bolnišnicah, izguba zaposlitve, bolezen… Vse to in še marsikaj lahko sestavlja sklop dejavnikov, ki potisnejo človeka na rob družbe. Vse večkrat se dogaja, da so med posamezniki, ki so brez strehe nad glavo, tudi družine, odstira kritične razmere Hana Košan, sodelavka društva Kralji ulice. »To se pred leti ni dogajalo, zdaj je družin vse več in trudimo se, da jim pomagamo. V prihodnosti se bomo morali še bolj osredotočiti na to skupino ljudi.«
Glede na položaj v družbi se boji, da prihajajo časi, ko bo brezdomstvo na ulicah prestolnice in drugih mest postalo vse bolj vidno. Tako opevana gospodarska rast se namreč pri brezdomcih ne čuti. Ravno nasprotno. Omejevanje zakonov, ki podpirajo socialno ogrožene in izključene iz družbe, poganja na svetlo vse več revščine in bede. Stanovanj na trgu, zlasti v prestolnici, zanje skoraj ni več mogoče dobiti. Cene najema so nedosegljive že tistim s povprečno plačo, kaj šele tistim, ki se prebijajo čez mesec s socialno pomočjo.
»Jaz na srečo imam streho nad glavo, stanujem v 30 kvadratnih metrov velikem maminem občinskem stanovanju. A če izračunam vse stroške, ki jih moram plačati, še zlasti pozimi, težko pridem skozi. Ne vem, kako bi bilo, če mi ne bi pomagala mama,« pravi Pero in doda, da je bila zadnja točka, ko res ni mogel več preživeti, ta, da se je vključil h Kraljem ulice. »Preživeti sem moral. Hvaležen sem ljudem, ki so mi dali denar in kupili od mene časopis. Starejši, tisti, ki so še živeli in delali v nekdanji Jugoslaviji, so me pogosto gledali postrani, češ, glej ga, noče delati. Mlajši so bili tolerantnejši,« strni svoje izkušnje s časom, ko je še bil na cesti.
Najprej stanovanje, potem vse drugo
Očitek, češ, da so si sami krivi za to, prodajalci Kraljev ulice pogosto slišijo. »To kaže na nerazumevanje družbenega konteksta,« je prepričana Hana Košan, ki se veliko ukvarja tudi s preprečevanjem deložacij, saj te nedvomno pomenijo, da bodo imeli na cesti še enega človeka ali še eno družino. Zato si društvo Kralji ulice prizadeva, da deluje že preventivno na območjih, kjer je več ranljivih, ogroženih skupin. Poleg dnevnega centra, v katerega pride dnevno od 60 do 80 ljudi, imajo 33 ljudi še v nastanitvenem programu. Skupnostno preventivno delo izvajajo v Polju in Savskem naselju, v soseski neprofitnih stanovanj, kjer živijo ranljive skupine.
Po besedah Košanove je zelo narobe, da pri nas deluje družba po sistemu, naj se človek najprej uredi in poskrbi zase, poišče službo, šele nato pa naj si najde stanovanje. »V Sloveniji in Evropi govorimo o stanovanju kot blagu, ne kot osnovni človekovi pravici. Opozarjamo na to, da je stanovanje pravica ljudi v neki družbi, in to mora biti dobrina vseh, ne le blago. Še zlasti v zadnjem času, ko je nepremičninski trg v Ljubljani ponorel in je nemogoče že za tiste s povprečno plačo najeti dostojno stanovanje, kaj šele za brezdomne. Včasih se je še našlo kakšne 'luknje', samske ali delavske domove, vendar jih zdaj spreminjajo v hostle. Če se to ne bo spremenilo, bo brezdomstvo postalo v Ljubljani zelo vidno. Ljudje si stanovanj več ne morejo privoščiti, denarna socialna pomoč je zelo nizka, neusklajena z minimalnim dohodkom, potrebnim za preživetje. Naši uporabniki imajo seveda še sled življenja na ulici in stanovanje še toliko težje najdejo. Naš nastanitveni program gre eno stopnjo naprej in temelji na prepričanju 'najprej streha nad glavo', da si lahko potem urejajo življenje. Finska je ta pristop sprejela v nacionalni strategiji in je edina država v Evropi, kjer se manjša število brezdomcev. Skorajda jih ni. Naš program sledi temu konceptu,« pripoveduje sogovornica.
Sicer pa so se od leta 2005, ko je iz študentskega projekta Kralji ulice počasi nastajalo društvo, razvijali različni programi, potrebni za izboljšanje življenja ljudi, ki nimajo strehe nad glavo ali pa so na robu družbe.
Meščani imajo »svoje« prodajalce
Zdaj delujejo tudi v Mariboru, ljudje jih vse bolj spoznavajo in jim tudi sami poročajo o primerih oseb, na katere naletijo in čutijo, da potrebujejo pomoč. Ljubljančani so se navadili tudi na časopis Kralji ulice, za katerega odštejejo evro, od tega polovico dobi član društva, druga polovica pa gre v pripravo novega izvoda časopisa. Registriranih prodajalcev je okoli 800, vendar jih dejansko prodaja od 100 do 150. Določijo jim stalne lokacije, kjer lahko prodajajo, včasih je na lokaciji tudi več prodajalcev in zgodi se, da med njimi nastane prepir za stranke.
Če prodajalec uličnega časopisa ne prodaja v skladu s pravili, ki jih imajo zapisane, mu lahko začasno prepovejo prodajo. Takšnih primerov je nekaj, vsak teden pa prejemajo pritožbe zoper enega človeka, ki sploh ni registriran prodajalec, temveč si časopis nekje sposodi in ga potem vsiljuje (zelo agresivno) tudi mimoidočim. Na društvu so ga že večkrat opozorili, posvetovali so se tudi s policijo, vendar ukrepati ne morejo.
»Pogosto kupci časopisa naše člane ločijo na tiste, ki si zaslužijo evro (ali več), ali tiste, ki si ga ne. Med slednjimi so pogosto odvisniki, alkoholiki, neprijazni prodajalci, medtem ko zelo radi kupijo časopis od tistih, ki se jim zdijo ubogi, ki so stari, prijazni in jim namenijo kakšno lepo besedo. Mnogo meščanov ima kar 'svojega' prodajalca, ki je vedno na isti lokaciji,« pravi Hana Košan in doda, da so letos dobili mednarodno nagrado za najboljšo naslovnico med uličnimi časopisi, na kar so seveda zelo ponosni.
