»Nekdo ima srečo, da gre v Hollywood, kdo drug pa, da gre v taborišče,« mi je pred leti, ko je kot častni gost obiskal prvi festival strpnosti v Ljubljani, na videz pomirjeno dejal Branko Lustig, človek, ki je v svojih 88 letih, kolikor jih je dočakal, izkusil eno in drugo. Torej tako Hollywood kot taborišče, in to celo obe njuni skrajnosti. V Hollywoodu je postal eden najpomembnejših filmskih producentov, ki je bil dvakrat nagrajen z oskarjem, kot taboriščnik pa se je za življenje tri leta boril v Auschwitzu in Bergen-Belsnu.

Preživel holokavst, družina večinoma ne

Taborišče je Branko Lustig izkusil kot otrok judovskih korenin. Rojen je bil v Osijeku leta 1932, z očetom in mamo pa je moral pobegniti iz Hrvaške zaradi ustaških režimskih ukrepov proti Judom. Ko je imel deset let, so se z družino naselili v Čakovcu, od tam so jih deportirali v Auschwitz. Kljub temu da ga je najzloglasnejše taborišče doletelo še kot otroka in da je na koncu tehtal le še 30 kilogramov, je imel dovolj moči in sreče, da je drugo svetovno vojno preživel, kar je več, kot je uspelo drugim članom družine, ki so jih koncentracijska taborišča pokončala, babico denimo v plinski celici, očeta pa so ubili v Čakovcu.

»Eni imajo takšno srečo, drugi drugačno,« mi je razlagal v Ljubljani, čeprav ob teh besedah ni ostajal hladen, ampak je med pogovorom celo zajokal. »Spomini,« je nadaljeval, »prihajajo v valovih. Človek se včasih spominja bolj, včasih manj. Nenadoma se spomnite, da ste določeno situacijo nekoč že preživeli, nato pa začnete kopati po spominih. Spomini so težki in osebno se teh stvari ne želim spominjati. Nekateri ljudje so prisiljeni govoriti o tem, ker čutijo dolžnost.«

Filmi kot opomin

Taborišča in holokavsta seveda ni nikoli pozabil, da nanj ne bi pozabili vsi drugi, pa se je kot filmski producent trudil tudi sam. Po vojni je končal igralsko akademijo v Zagrebu ter produciral filma Ne obračaj se, sine in Kozara, leta 1988 pa se je preselil v ZDA, kjer se je začelo njegovo sodelovanje s Stevenom Spielbergom in posledično njegova pot proti oskarjema. Prvega oskarja je kot producent dobil za Spielbergov Schindlerjev seznam, ki je posvečen prav zločinom druge svetovne vojne oziroma holokavstu. »Ne mislim, da se ljudje spominjajo holokavsta ravno zaradi filmov, vendar pa pomagajo pri tem,« je o vlogi filmov pri kolektivnem spominu razmišljal Lustig, ki se je z drugo svetovno vojno, vojnimi grozotami nasploh, skoraj vedno pa z nasiljem ukvarjal tudi v svojih drugih filmih.

To, da producira nasilne filme, je pripisal »sreči«, lahko pa njegove besede razumemo tudi tako, da so ga takšni filmi našli. Drugega oskarja je dobil za Gladiatorja v režiji Ridleyja Scotta, s katerim je sodeloval še pri filmih Sestreljeni črni jastreb, Hannibal, Nebeško kraljestvo in Ameriški gangster, podpisan je še pod filma Sofijina izbira Alana J. Pakule in Pločevinasti boben Volkerja Schlöndorffa, s Spielbergom pa je ustanovil tudi sklad Shoah, v okviru katerega so posneli 54.000 pričevanj ljudi, ki so preživeli holokavst, med njimi več sto iz Hrvaške.

Ostal je le bel klobuk v lokalu Charlie

Čeprav mu je Hollywood dal vse, kar lahko da filmskemu producentu, uvrščen je bil tudi med 50 največjih hollywoodskih producentov vseh časov na lestvici časopisa The Daily Beast, kjer je pristal na 29. mestu in prehitel takšna imena, kot so Joel in Ethan Coen, William Wyler, Ron Howard in Ismail Merchant, se je pred desetimi leti s hčerko Saro in ženo Mirjano vrnil na Hrvaško. Tam je nadaljeval svoje poslanstvo opominjanja na vojne grozote in več let vodil festival sodobnega judovskega filma oziroma festival strpnosti v Zagrebu, kamor je želel pripeljati tudi Meryl Streep, igralko, s katero je sodeloval pri Sofijini izbiri. Da mu bo to uspelo, preden umre, mi je obljubljal v Ljubljani, a so se na koncu uresničile nekatere druge njegove besede: »Za združenje, ki sem ga ustanovil s Stevenom Spielbergom, smo intervjuvali ljudi o holokavstu. Spomnim se starega človeka, ki je, potem ko je povedal vse, kar je imel, naslednji dan umrl. Najprej je vse povedal, potem pa je umrl.«

Kaže namreč, da je vse, kar je imel povedati, do včeraj povedal tudi Lustig. Danes v zagrebškem lokalu Charlie, kjer je rad popil kavico, namesto njega govori bel klobuk na stolu, kakršnega je nosil tudi sam, jutri in vse dni za tem pa bodo namesto njega govorili filmi, ki jih je ustvaril. Da ne bi nikoli pozabili.