Vsakdo z malce zdrave pameti ve, da so službe obeh držav, ki so temu namenjene, skrbno spremljale razvoj vsebine arbitraže. Tako je bila hrvaška politika natančno seznanjena s potekom, ki pa ji ni ustrezal. Odločili so se, da od arbitraže odstopijo. In to je bistvo stvari. To, da so potrebovali kakršen koli izgovor, ker se v svetovni politiki že nekaj stoletij tako dela, je samoumevno. In zgolj pri iskanju praznega izgovora sta jim Drenikova in Sekolec pomagala. Kar je seveda drugotnega pomena. Če bi hrvaški politiki izid arbitraže ustrezal, bi se lahko Sekolec in Drenikova za roke vodila po vsem svetu, pa hrvaški politiki ne bi niti trznili. Sekolec in Drenikova sta bila zgolj priročna kost, ki so jo hrvaški politiki vrgli za izgovor. Naši politiki in naši mediji pa to kost glodajo do onemoglosti. Kratkopametnost je v glodanju kosti. Jasno je, kaj je bistvo in kaj izgovor. Če ne bi bilo Sekolca in Drenikove, bi si hrvaški politiki izmislili drug, enako resničen (beri neresničen, nepomemben) izgovor. Na primer, da Sekolec ni imel pravilno zavezane kravate. In naši politiki in naši mediji bi doktorirali na kravatah in iskali odgovornost za vezanje kravate. Zaplankan je vsakdo, ki se ukvarja z vrženo kostjo, namesto z bistvom.
Otrok potrebuje pozornost. Če je nima, jo izsili. Temu rečemo negativna pozornost. Razmetava igrače, cepeta, dela kar koli, le da je opažen. In Matej Tonin cepeta. Ponovno je zgrabil oglodano nepomembno kost izgovora za odstop od arbitraže. In je srečen, ker je bil opažen. Tudi tukaj je kost le izgovor za pozornost. Ker tega nihče ne (po)hvali, se pač mora sam. Ampak njemu bi bilo lažje, če bi hrvaška politika uporabila izgovor s kravato. Na kravate se Tonin bolje spozna.
Le kako naj hrvaška ali evropska politika Slovenijo jemljejo resno, če niti pri tako preprostih stvareh ne znamo ločiti bistva in praznega izgovora? Sekolec in Drenikova sta bila zgolj priročni žrtvi, nepomembni. Pravzaprav zlorabljena.
Samo Finžgar, Begunje na Gorenjskem
