»Na ljubljanski predstavi gledališkega prvenca Gola me je presenetilo, da so se ljudje smejali na mestih, kjer nisem pričakovala, da se bodo, in obrnjeno. Ko nekaj napišeš, to vsak prebere s svojo prtljago,« razloži svojo izkušnjo. Vsekakor se svet gledališča zelo razlikuje od njenih dosedanjih svetov.
Mnogi jo poznajo kot dolgoletno novinarko in urednico na TV Koper ter pozneje izobraževalnega programa na TV Slovenija. Njene avtorske oddaje je zaznamoval drugačen, svež način obravnavanja različnih tem in vodenja. Marsikdo se še spomni njenih oddaj z naslovom Besede, ki so gledalcem na poučno zabaven način približevale etimologijo slovenskih besed. Omeniti velja še pogovorne oddaje Odstiranja, v katerih se je z gosti v studiu lotevala moralno-etičnih vprašanj, spregledanih ali tabu tem. Nato se je poslovila od novinarstva in se pred nekaj leti na televizijo vrnila kot članica scenaristične ekipe za Eno žlahtno štorijo, eno uspešnejših slovenskih nadaljevank. Njen gledališki prvenec te dni potuje po slovenskih odrih. A to niti približno ni vse, kar ima Barbara Volčič še v mislih in načrtih.
Televizija, to je to!
Svojo poklicno pot je začela v Kopru. »Ko sem proti koncu gimnazije zaprosila za štipendijo, so mi jo odobrili tako na koprski televiziji kot na radiu in v Primorskih novicah. Takrat sem si rekla: 'Televizija, to je to!' Po nekaj letih na televiziji pa sem pomislila, da bi bilo morda bolje, če bi novinarsko kariero začela pri časopisu. Čez čas, proti koncu osemdesetih let, sem za nekaj časa celo zapustila novinarstvo in se kakšno leto ukvarjala z marketingom. Potem pa sem se vrnila na TV Koper in začela z resnejšim novinarstvom, s pokrivanjem kulture, gospodarstva, turizma, dopisništvom za ljubljanski TV dnevnik, CNN. To so bili časi, ko se je v Sloveniji veliko dogajalo. V tistem obdobju je bilo fino biti mlad človek, saj si imel res veliko možnosti. Sama ne kot novinarka ne kot urednica nisem nikoli čutila kakšnega pritiska ali cenzure, kot nekateri razlagajo danes,« pove Volčičeva. »Prav tako nisem občutila kakšnih posebnih težav kot ženska v novinarskem poklicu. Bolj sem to opazila pozneje v gospodarstvu. Tam na vodstvenih položajih skoraj ni bilo žensk in niso bile obravnavane enako kot moški. Toda temu se da upreti. Ko sem sama občutila kaj takšnega, sem pač protestirala. Moraš se postaviti zase, ne pa biti tiho kot miška.«
Barbara Volčič ima lepe spomine na čas, ki ga je preživela na koprski televiziji, kjer je bila tudi urednica, ko so širili program v slovenskem jeziku. Ena priljubljenih oddaj je bila takrat oddaja Karaoke z Dejo Mušič. Odprli smo se zamejcem in začeli ustvarjati zelo odmevne satirične oddaje TV Poper. Pri tovrstnih oddajah se ji zdi še zlasti pomembno, da ne zdrsnejo pod mejo dobrega okusa. »Sama bi se še enkrat podpisala pod vse tiste stare oddaje, nobene se mi ni treba sramovati,« pravi.
V Ljubljano je prišla leta 1996, ko so jo na TV Slovenija dodelili v izobraževalni program, kar se ji je na začetku zdelo nepredstavljivo, saj se je videla bolj pri pripravi prispevkov za dnevnoinformativne oddaje. Potem pa je vse skupaj lepo steklo, saj je imela zelo dobro ekipo, ideje pa tudi in tako je izobraževalni program v tistih letih postal precej prepoznaven.
»Že v Kopru sem se naučila, da je lahko delati, ko imaš veliko denarja, toda v bistvu dobre ideje in dobre rešitve nastanejo vedno, kadar nekaj manjka. Kljub raznim omejitvam je mogoče priti do cilja tako, da stvari narediš drugače. Ko se dokažeš na tak način, pride tudi denar. In prav to se je zgodilo, ko sem bila v izobraževalnem programu, ki je postal spet odmeven, tudi v Evropi, kjer smo bili vpeti v razne izmenjave in koprodukcije,« razloži svojo ljubljansko televizijsko zgodbo.
Težave so spodbuda
»Ne vem, mogoče je moja napaka, da me težave motivirajo. Ko te minejo, potrebujem nove izzive, zato pri delu vsake toliko potrebujem kaj novega. Vedno sem mislila, da nisem perfekcionistka. Zdaj, ko gledam nazaj in mi tudi drugi povedo, šele spoznavam, da v resnici sem. Saj delaš napake, a je treba vztrajati, da dosežeš cilj. Pomembno se mi zdi, da sem znala zase oceniti, do kod lahko grem. Nekoč sem bila naprošena za zelo odgovorno delovno mesto in mislim celo, da bi bila uspešna. A sem ocenila, da mi okoliščine ne bi dovolile določenih sprememb, zato sem naredila korak nazaj in rekla ne, za kar sem si zdaj zelo hvaležna,« razmišlja o sebi.
Po približno dveh desetletjih je s televizije odšla v gospodarstvo in okrog dve desetletji delala na Telekomu. Trenutno je formalno brezposelna in čaka na upokojitev, za katero bo pogoje izpolnila prihodnje leto. A se ne pritožuje, nasprotno, sedanji status ji zelo ustreza. »Vse življenje sem bila prepričana, da potrebujem samo tri do štiri ure spanja, zdaj pa mirno spim sedem ali osem ur. Če hočem še kaj preživeti in lepega doživeti, moram paziti na zdravje (pred leti je preživela dva srčna infarkta in možgansko kap, op. p.). Zdaj resnično delam tisto, kar me veseli. Predvsem veliko pišem, saj imam za to dovolj časa. Zelo veliko sem se naučila, ko sem za produkcijsko hišo Mangart pisala Eno žlahtno štorijo. To je čisto drug svet, kot je pisanje za televizijo nekaj povsem drugega kot pisanje za gledališče.«
Prizna, da je imela v začetku oktobra pred premiero predstave Gola v Sežani ogromno tremo. »Zaveš se odgovornosti in nepopisni so občutki, ko v živo spremljaš, kako se igralka uči tvojih besed, kako režiser vse to oblikuje in kako ljudje sprejmejo tvoje delo.«
Čeprav ne dela več na televiziji, jo tako kot že od najzgodnejših otroških let še vedno rada gleda. Njena razlaga je zelo preprosta: »Rada imam televizijo.« A nekaj se je medtem vendarle spremenilo: »Nekoč sem zelo rada gledala pogovorne in politične oddaje, česar sploh ne gledam več. Ne maram novinarjev, ki so vsevedi, in ne maram agresije. Ne vem, morda je to zastarelo razmišljanje, a ko sem delala za televizijo, se mi je zdelo, da sem gostja in gostiteljica hkrati – gostiteljica ljudi v studiu in gostja v domovih gledalcev. Zato se mi je zdelo, da je treba biti vljuden, dosleden in spoštljiv. Zdaj malo pogrešam preverjeno novinarstvo. Nekoč smo se dejansko pri vseh straneh in vseh vpletenih pozanimali, kako in kaj. Ko sem delala Odstiranja, sem brala strokovne knjige, pustila sem se podučiti, da sem vedela, o čem bomo govorili v oddaji. Zdaj pa se mi zdi, da je preveč agresije, marsikateri novinar je površen, kar pa se mi zdi najhuje, je, da je zgodovinski spomin na ničli. Tudi ko delajo intervju s kom, pozabijo, kaj je ta človek govoril denimo pred enim letom, vzamejo samo tisto, kar je lahko škandal. Vse je negativno, vse je slabo, čeprav ni tako. Spomnim se svojega pokojnega očeta, ko sem se vpisala na študij novinarstva. Zelo je bil proti temu in mi je že takrat, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dejal, da zato, ker gre novinarstvo v napačno smer, v površnost. Imel je prav.«
Vsestranska gospa rada dela fizično, pospravlja in preureja stanovanje, tapecira kavče, polaga ploščice, pleska in žaga, celo z elektriko sta medtem postali prijateljici. Veseli se številnih lepih doživetij, ki jih ima pred seboj. Med drugim še kakšnega koncerta s pevskim zborom, v katerem prepeva, čeprav je bila prepričana, da sploh ne zna peti. Njena velika ljubezen pa ostaja pisanje. »Pišem lahko kadar koli, edini pogoj je, da je stanovanje pospravljeno,« doda ponosna mama dveh hčera in sina, ki jo zelo veseli tudi vloga none mali vnukinji.
