Za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ob katerem se je neslavno končalo sodelovanje med stranko Levica in vlado Marjana Šarca, si dolga leta prizadeva tudi Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje. Keber je po koncu funkcije ostal dejaven na področju zdravstvene politike in je tudi ob zadnjem poskusu iskanja rešitve ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja vsem političnim strankam posredoval predloge, s katerimi bi lahko rešili to vprašanje.
Glede točke razhoda med Levico in koalicijo je jasen: po njegovi oceni bi bilo treba predlog Levice dodelati, »kljub temu pa izpolnjuje osnovni pogoj – da je pravičen in pravično obremenjuje ljudi, vladni predlog pa je krivičen, enako kot je krivično dopolnilno zavarovanje«. Naloga politike je zdaj, da najde model, kako na pravičen način zbrati sredstva, ki smo jih doslej zbirali z dopolnilnim zavarovanjem, pri tem pa je na razpolago kar nekaj modelov. Od vseh, kar jih je, pa je vlada izbrala najbolj nemogočega, je jasen Keber.
Sam se prvenstveno zavzema za pravično porazdelitev finančnega bremena med ljudmi z različno visokimi dohodki, saj je plačilo enakih premij za vse ključni razlog nezadovoljstva z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem.
»Za posameznika s pokojnino 280 evrov predstavlja premija 35 evrov 12,5 odstotka oziroma eno pokojnino in pol na leto, za menedžerja s plačo 6000 evrov pa komaj 0,6 odstotka, kar je več kot dvajsetkrat manj. Temu je treba dodati, da se večina strokovnjakov strinja, da dopolnilno zavarovanje ni prostovoljno, za kar je razglašeno, temveč je dejansko obvezno, saj brez njega državljani praktično ne bi prišli do nobene zdravstvene storitve, ne da bi zanjo doplačali od pet do 90 odstotkov njene vrednosti. In res, več kot 90 odstotkov državljanov ima dopolnilno zavarovanje, saj so vanj prisiljeni. Gre torej za krivičen davek, saj najbolj prizadene najrevnejše, namesto da bi bilo obratno: da bi v odstotku naraščal z dohodki, tako kot dohodnina, ali da bi bil vsaj v odstotku enak za vse. Izračuni kažejo, da bi v slednjem primeru znašal od 2,2 do 2,6 odstotka bruto plače ali pokojnine, torej v primeru pokojnine 280 evrov od šest do sedem evrov na mesec, pri plači 6000 evrov pa od 130 do 150 evrov.« Poleg omenjene nepravičnosti razdelitve finančnega bremena na to obliko zavarovanja leti še očitek o administrativnih stroških takšnega načina zbiranja premij, saj da zavarovalnice za svoje delovanje in dobiček porabijo kar 50 milijonov evrov od zbranih premij, kar bi v primeru, če bi bil tudi ta del financiranja javen, ostalo v zdravstvenem sistemu.
O pravičnejšem načinu
Po Kebrovi oceni je med koalicijo in Levico še vedno mogoč dogovor, pri katerem mora vlada privoliti v to, da bo sorazmerno obremenitev uvedla takoj in ne šele v drugi fazi, Levica pa bi morala sprejeti, naj nova obremenitev ne obremenjuje drugih plačnikov, kot doslej.
»To pomeni, da bi novo plačilo za približno 2,4 odstotka povišalo dosedanji zdravstveni prispevek zaposlenih, v enakem odstotku pa tudi pokojnine. Ker to pomeni izgubo pri dohodnini (kar pa je seveda mogoče nadomestiti s primernimi davčnimi spremembami, ki so vselej na razpolago, ko je treba povečati dohodke bogatih), je nemara še boljši način vzpostavitev novega zdravstvenega davka na neto plače, pokojnine in kapitalske dohodke, pri čemer bi bil potrebni odstotek še nekoliko nižji. Obe možnosti, ki ju predlagam že vrsto let, zagotavljata, da bi končno dobili pravičnejše financiranje zdravstva.«
Ob tem doda še dve, kot pravi, pomembni stvari. »Spremembe, o katerih govorimo, ne prinašajo novega denarja, temveč samo pravičnejše zbiranje obstoječih sredstev. Na obzorju pa so nove potrebe in neka vlada, morda že sedanja, bo pred državljane prišla s predlogom po povišanju zdravstvenega prispevka. Ali bo res lahko pričakovala, da bo dobila njihovo soglasje ob dosedanjem krivičnem financiranju? In še druga okoliščina: v kratkem bo treba zagotoviti financiranje dolgotrajne oskrbe. Slabo bo, če bo novi davek uvrščen med dohodninske olajšave po vzoru zdravstvenega in pokojninskega prispevka, saj bo ponovno razbremenil predvsem bogate. Tudi ta davek bi moral obremeniti neto dohodke, pri čemer bi že obstoječi zdravstveni davek, opisan zgoraj, odprl do sedaj zaprta vrata.«
Nova dajatev, stari plačniki
Keber še spomni, da so po letu 2000 vse vlade z izjemo vlade Janeza Janše načrtovale opustitev dopolnilnega zavarovanja, ki jo zahteva tudi velika večina državljanov, vendar je nobena ni izpeljala.
»Razlog naj bi po mnenju poznavalcev tičal v nasprotovanju zavarovalnic, ki ne želijo izgubiti svojega odličnega posla in naj bi imele velikanski vpliv na vsakokratno politično garnituro.« Kot nadaljuje, je nosilec nasprotovanj na strani vlade finančno ministrstvo, »ki vidi v prenosu dopolnilnega zavarovanja med davke najrazličnejše pasti, od pritiska na povečanje plač do padca konkurenčnosti gospodarstva. Pri tem nikoli verodostojno ne pojasni, zakaj bi se to zgodilo, ko pa gre zgolj za denar (pol milijarde), ki ga državljani že danes plačujejo v obliki premij in bi ga poslej v enaki količini prispevali v skladu s svojimi dohodki. Eden od slovenskih dnevnikov je na naslovnici celo zapisal, da bi se zaradi opustitve dopolnilnega zavarovanja plače znižale za kar pet odstotkov. Gre za laž in zastraševanje, na kar se nihče ni odzval.«
Dušan Keber napoveduje, da se bo zgodilo prav nasprotno. »Tri četrtine državljanov bodo plačevale manj kot doslej in njihova kupna moč se bo zvečala, to pa bo imelo pozitivne posledice za gospodarstvo. Tisti, ki zastrašujejo, pa ne omenjajo, da so najbogatejši državljani samo s pomočjo davčnih reform zadnjih dveh vlad pridobili nekaj sto milijonov dodatnih dohodkov in da se bo ta darežljivost prej ali slej spremenila v povišane davke, ki jih bodo ponovno najbolj čutili najrevnejši. Poleg zavarovalnic torej obstaja še en pomemben dejavnik, ki zavira opustitev dopolnilnega zavarovanja: odpor bogatih, da bi plačevali več kot doslej. Ne gre pozabiti, da mednje spadajo tudi poslanci in drugi najvišji predstavniki oblasti.«
Da bi sledili poglavitnemu cilju, bi morali dopolnilno zavarovanje spremeniti v dajatev, ki bi jo plačevali dosedanji plačniki premij, zaposleni in upokojenci, sorazmerno s svojimi dohodki, pravi Keber.
»Stranka Levica je s svojim predlogom dodala dva dodatna vira, delodajalce in kapitalske dohodke, je pa v celoti izpolnila poglavitni cilj: plačniki so po njenem predlogu obremenjeni sorazmerno z dohodki. Vladna koalicija se s tem predlogom ni strinjala, ne da bi to prepričljivo utemeljila. Zdi se, kot da bi kakršen koli poskus, da bi krivično plačilo spremenili v pravičnejše, ogrozil proračun, gospodarstvo in vse državljane. Vladni protipredlog krivičnosti dopolnilnega zavarovanja ne ukinja, temveč ga zgolj prenaša v javni sistem: revni upokojenec bo še vedno plačeval dvajsetkrat višji odstotek svojih dohodkov kot finančna in politična elita. Ob tem je pomenljivo, da se tokrat vlada ni ustrašila ukinitve zavarovalnic, njen predlog jih namreč ukinja, pač pa nasprotuje sorazmernemu plačilu po vzoru današnjega obveznega zavarovanja. Megleno ga obljublja za drugo fazo zakonodaje, vendar je že povprečnemu poznavalcu jasno, da druge faze ne bo – vsaj ne v mandatu te vlade, ker sindikati in upokojenci ne morejo podpreti niti prve faze.«
