V primeru festivala v Manchestru gre dejansko za neponarejeno – naključni gostje bi zagotovo rekli celo pretirano – doživljanje koncerta kot nadgradnje vsega tistega, kar nam glasbeniki predstavijo v svojem studijskem delu. Seveda smo obiskovalci pred pregovorno nehvaležno izbiro. Vsak večer brez izjeme smo soočeni s kupčkanjem, kaj obiskati in kaj izpustiti oziroma prihraniti za naslednjič; sam sem se tokrat odrekel She drew the gun, Willie Watson in Robyn Hitchcock.
Tyler Ramsey pa ne bi mogel nastopiti na primernejšem prizorišču, kot je Soup Kitchen. Vlažna klet že na vhodu deluje kot nekakšna obcestna beznica na slabem glasu, ki pa vseeno spontano sovpada s krhkimi odtenki njegove moderne neofolkovske melanholije na sledi albuma Comes a time Neila Younga.
Ramsey namreč na odru pooseblja vse, kar je nekoč prerokoval Young: nevsiljivo naracijo spokojnega puščavnika, s katero nas osvobaja pogosto narekovanega intelektualnega mazohizma za vsako ceno, in ki mimo vseh rock and roll šablon odkrito hrepeni po pravem glasbenem doživetju. Vsem rustikalnim pomislekom navkljub perspektiva Tylerja Ramseyja ni mračna in/ali obrnjena v preteklost, temveč še kako navdahnjena z današnjem drugačnim (naturalističnim) doživljanjem in razumevanjem sveta. Poznavanje rockovske zgodovine – vključno z občasnimi psihedeličnimi ummagummovskimi zavesami – se izvedbeno docela razrahlja ravno na koncertu, na katerem s svojim country-rock kvartetom vanjo vključuje in povezuje vse, kar se mu zdi v izbranem trenutku primerno in privlačno. Zvok je tako precej trši kot na izjemnem albumu For the morning in se še najbolj zmehča v avtorskih priredbah njegove nekdanje skupine Band of horses (Everything's gonna be undone).
Na stičišču
Na stičišču dveh tradicij, alternativnih oblik countryja in blues-rocka sta se srečala tudi Jimmie Dale Gilmore in Dave Alvin. Boljšega opisa sodelovanja, kot sta ga v avtobiografski naslovni pesmi albuma Downey to Lubbock podala sama, si pravzaprav ne bi mogli zamisliti: gre za projekt divjega blues kitarista in ostarelega hipijevskega country pevca, sam koncert pa je še ena spretna kombinacija njune (Fourth of july, Tonight I think i'm gonna go downtown) in sposojene (Sam Cooke, Grateful dead, Lightin' Hopkins) preteklosti in sedanjosti.
Tako Gilmore kot Alvin sta odlična pripovedovalca zgodb, katerih poetika prevprašuje vsakdan ameriškega načina življenja z zornih kotov dveh zelo prodornih in veščih, a karakterno različnih rimoklepačev. Poleg obujenih mitov Divjega zahoda (Billy the Kid and Geronimo) so njune pesmi prepolne vrednot in povezanih podrobnosti o življenju malih ljudi na obrobju, nadgrajene z virtuoznimi kitarskimi intervencijami ter značilnim in posebnim nevsakdanjim glasom Jimmieja Dala Gilmora. Ko temu sledi še vrhunsko uigrana spremljevalna ekipa, smo deležni nečesa najboljšega, kar je sinteza tradicionalnih glasb z one strani Atlantskega oceana ponudila popkulturi: čvrsti blues-rock z nežno dušo.
OMD
Status največje koncertne atrakcije na Otoku v tem trenutku je rezerviran za Orchestral Manoeuvres in the Dark (OMD). Jubilej (1979–2019) in razprodana turneja sta Andyja McCluskeyja in Paula Humphreysa, nukleus skupine, opogumila do te mere, da sta na odru sestavila/zgradila nadvse impresivno avdiovizualno produkcijo, občasno tudi kot neskriti hommage vzornikom, skupini Kraftwerk.
»Izvedli bomo nekaj zelo znanih pesmi, nekaj novejših, poskrbljeno pa bo tudi za ljubitelje nekoliko zahtevnejših vsebin,« je po distopični krautrock uverturi (Stanlow, Isotype, Messages) jubilejni program predstavil še vedno plesno vitalen in vokalno brezhiben Andy McCluskey. Prav privlačnost nasprotij med razkrojevalnimi elektronskimi eksperimenti (Statues) in lahko spevnimi melodijami (Locomotion, Forever Live and Die) je OMD prekvalificirala iz navadne elektro-pop skupine v projekt, ki je redno prevpraševal zvočne teksture oziroma arhitekture in človeške odzive nanj. Ne osrednji ne vzporedni tok po vseh teh letih nista izgubila svoje privlačnosti, saj so – četudi sintetizirana – čustva še vedno iskrena in prepolna neponarejenega entuziazma, ki vsesplošni vrhunec doseže v povezanem dvojčku skladb: Joan of Arc in Made of New Orleans.
