Še posebno ogorčeni smo v rokometnem Celju, kjer je bil leta 1946, torej tri leta pred začetkom delovanja RZS, ustanovljen naš prvi rokometni klub, ki velja za zibelko slovenskega rokometa in je naš najuspešnejši moški klub. Kako lahko ljudje v sedanjem vodstvu RZS pozabijo na Toneta Goršiča, enega najpomembnejših začetnikov in tvorcev celjskega ter s tem tudi slovenskega rokometa, duhovnega očeta celjske rokometne šole, za katerega točno vemo, kaj je in še pomeni v slovenskem in evropskem (svetovnem) merilu? Na Vlada Bojoviča, ki je bil ob svojih 102 nastopih za jugoslovansko državno reprezentanco devetkrat tudi njen kapetan? Na Štefana Juga, ki je bil v paru z Ljubljančanom Herbertom Jegličem eden najboljših rokometnih sodnikov na svetu? Vabljen ni bil niti dr. Rudi Čajavec, ki je bil zdravnik moške slovenske državne reprezentance v letih 1993–2013 (20 sezon) in 287 tekem, kar je do sedaj rekord vseh »nastopov« za slovensko reprezentanco. Pa Tone Turnšek, direktor Pivovarne Laško (1981–2005), ki je po letih (že trideseto leto) največji sponzor slovenskega rokometa (in tudi drugih športov) ter je med najzaslužnejšimi za evropske uspehe celjskega rokometa? Ali so v sedanjem vodstvu RZS pozabili, da smo bili po osamosvojitvi Slovenije prav Celjani najaktivnejši pri ustanavljanju nove, samostojne rokometne zveze, pri združenju rokometnih prvoligašev (ZROPS) ter ne nazadnje tudi v začetkih delovanja Evropske rokometne zveze (EHF) in njenem sistemu sedanje lige prvakov?
Nešteto pripomb prihaja tudi iz preostalih najpomembnejših slovenskih rokometnih centrov, vsi pa smo si edini, da sta priznanje in spoštovanje preteklosti, sploh če je bila ta uspešna tako kot pri slovenskem rokometu, obveza in temelj vsega nadaljnjega delovanja. Ne pa le sedanjost kot sredstvo za osebno promocijo.
Andrej Šušterič, član vodstva RK Celje 1984–2008