Na stičišču med mestom in naravo, med ljubljansko obvoznico in strugo reke Save, je Konjeniški klub PIP. Posest je ogromna, razprostira se na dobrih dvanajstih hektarjih. Značilna bela lesena ograja obkroža jahališča in pašnike. Zgodba o jahalni šoli ob Savi v Ljubljani se je začela leta 1991. Zakonca Peter in Iris Prešeren sta se takrat odločila, da bosta mrtvemu rokavu Save, kjer so se začele kopičiti smeti in se je kopal gramoz, vdahnila novo življenje. Nadaljevala sta družinsko tradicijo. Oče Petra Prešerna, Janez Prešeren, je namreč imel v Vrbi na Gorenjskem prvo zasebno šolo jahanja. S pomočjo evropskih zagonskih sredstev, velik del je primaknila tudi Mestna občina Ljubljana, sta tri leta kasneje ustanovila Konjeniški klub PIP. Na posesti je danes skupaj z žrebeti okoli sto konj, od tega deset tekmovalnih, imajo pa še devet ponijev. Redno k njim hodi jahat okoli sto trideset jahačev.
Konji na ljudi delujejo terapevtsko
Zakonca Prešeren se strinjata, da se jahanja lahko nauči vsak. Kdaj bo jahač začel jahati samostojno, je odvisno od njegove nadarjenosti, samozavesti in želje. Nekateri samostojno jahajo že po desetih lekcijah, drugi niti po tridesetih še ne zmorejo sami. Praviloma hitro postanejo samostojni jahači plesalci, ker imajo dober občutek za ritem.
Jahanja se sicer lažje naučijo mlajši, ker so bolj gibljivi, imajo boljšo motoriko in jih ni toliko strah kot starejše. »Pred kratkim sem naučil jahati gospo, ki je imela štiriinsedemdeset let,« pove gospod Peter. V Konjeniški klub PIP pa hodijo jahat tudi otroci s posebnimi potrebami. Ure jahanja jim po potrebi prilagodijo. »Konj deluje terapevtsko že sam po sebi, ker je živo bitje. Otroci ga zelo dobro sprejmejo. Je mehek in prijazen, lahko ga božajo, čistijo, jahajo,« pove gospa Iris. Pred kratkim so imeli primer deklice z mišično distrofijo. Starši so jo redno vozili na ure jahanja in čez čas je shodila.
Začetniki jahajo starejše konje
Začetniki v šoli jahanja jahajo starejše konje. So zelo dobro naučeni, kako se odzvati, kot se reče v žargonu, na jahačeva dejstva. Športni jahači dobijo mlajše konje. Ti so manj ujahani in zato zahtevnejši. V svet konjev je Meta Kolšek denimo stopila pred petimi leti in sprva jahala na ponijih. »Večinoma so poniji lažje vodljivi,« se je spomnila svojih jahaških začetkov. Zdaj je že tako izurjena jahačica, da lahko jaha tudi mlajše konje. Na treninge prihaja petkrat na teden, najraje pa skače čez ovire. »Ko si na konju in skočiš čez oviro, je občutek tak, kot da bi kljuboval gravitaciji. Pred skokom se dvigneš iz sedla, da konja razbremeniš, ko se spušča, sedeš nazaj. Pri jahanju si s konjem zelo povezan, prav lepo ga je čutiti pod sabo, kako reagira nate,« pove navdušena jahačica.
Veliko daljšo jahalno zgodovino ima Nataša Zorko, ki je jahanje vzljubila pri devetih letih, od takrat je minilo štiriindvajset let. Še vedno redno jaha, večinoma rekreativno, občasno pa tudi tekmuje iz dresure. »Jahanje je odličen protipol mojemu pisarniškemu delu. Sem v naravi z živaljo in se rekreiram. Pri dresurnem jahanju se precej prepotim. Ni tako, kot mislijo nekateri, da na konju samo sediš in gre sam od sebe. Delajo predvsem ledvene in križne mišice, pa tudi stegna in meča,« razlaga mlada revizorka. V zatišje ob Savi največkrat pride jahat ob koncu tedna.
Že od malega pa je bila v konje zaljubljena Pia Platiše. V sedlo so jo prvič posadili pri treh letih. »Že od nekdaj so bili konji moja najljubša žival, ker so tako veliki in lepi,« pravi Pia, ki tudi sedaj, ko je v zadnjem letniku gimnazije, športno jaha. »Če ti kdaj ne uspe preskočiti kakšne ovire, niti pomisliti ne smeš, da bi nehal. Potruditi se je treba znova in iti naprej,« razlaga o vztrajnem in trdem delu, ki ga zahteva športno jahanje.
