Reprezentanca se je tokrat preselila z Gorenjskega na Primorsko, ker na Brdu pri Kranju ne smejo postaviti žarometov zaradi tam živečega zaščitenega metulja, zato bi lahko trenirala le zgodaj popoldne. Vzdušje na včerajšnjem zboru na deževni slovenski obali – ekipa je nastanjena v najbolj luksuznem hotelu Kempinski v Portorožu, trenira pa na Bonifiki v Kopru – je bilo bolj turobno, kar je premo sorazmerno s porazoma oktobra s Severno Makedonijo in Avstrijo. Slovenija je z njima izgubila vse možnosti za nastop na evropskem prvenstvu prihodnje leto, ki ga bo gostilo 12 držav. Prav v teh dneh je obletnica treh velikih dosežkov, ko si je Slovenija leta 1999 priigrala nastop na evropskem prvenstvu, v letih 2001 in 2009 pa na svetovnem prvenstvu, zato je veliko nostalgije.
Do Kopra skoraj kot do Splita
Del igralcev je prišel v hotel v Portorožu. Drugi so se pripeljali neposredno na prvi trening na Bonifiki, kjer si je Josip Iličić med čakanjem na soigralce privoščil malico s toplim sendvičem in čajem. Manjkal je le kapetan Jan Oblak, ki je bil še na poti. Selektor Matjaž Kek, ki je včeraj iz Maribora do Kopra potreboval dobre tri ure vožnje, je pokukal v sobo z novinarji, medtem ko so se igralci ogrevali v fitnesu za sosednjimi vrati, in dolgo potovanje komentiral z besedami: »Pot je bila skoraj tako dolga, kot bi se peljal v Split, pa da me ne boste narobe razumeli.« Navijači Hajduka ga namreč želijo za trenerja splitskega ponosa. Z nostalgijo se ga po nedeljski blamaži proti Dinamu Zagreb spominjajo tudi na Reki, a ni hotel komentirati poloma rojaka Simona Rožmana, četudi bi iz njega besede vlekli s kleščami.
Nogometaši, ki so v nedeljo igrali, so imeli včeraj le regeneracijski trening, preostali pa so vadili na vso moč. Težave s poškodbo ima Žan Majer in današnji pregled z magnetno resonanco bo pokazal, ali bo nared za tekmi. Primorec Amedej Vetrih, ki je poleti iz Domžal prestopil v turški Rizespor (po njegovem odhodu je postalo očitno, da je bil ključni igralec Domžal, saj so povsem razpadle), ima povito koleno. Pravi, da ni nič hujšega, le rana po padcu na igrišču, kjer so bili tudi kamni. Zelo je zadovoljen s turško izkušnjo, kjer je standardni igralec.
Lepi spomini na Bonifiko
Na Bonifiko ima zelo lepe spomine Haris Vučkić, saj je 29. februarja 2012 debitiral v dresu Slovenije na prijateljski tekmi s Škotsko v Kopru pod selektorjem Slavišo Stojanovićem, kar je bila tudi edina tekma, saj je za njim kalvarija s poškodbami. Pri 27 letih je končno zdrav in zabija gole za Twente na Nizozemskem, kjer je v letošnji sezoni dosegel že sedem zadetkov na 12 tekmah. »Spomin na debi pred sedmimi leti je še zelo živ. Ko sem bil poškodovan, je bilo to zame težko po psihični in fizični plati. A te stvari so me naredile boljšega človeka in močnejšo osebo. Naučil sem se, da tudi negativne stvari obrnem v pozitivno stran. Nizozemska mi je všeč, skrivnost mojih golov je tudi v tem, da naša ekipa igra nogomet po tleh,« pravi Haris Vučkić, ki je v najboljših nogometnih letih. Medtem ko ga Kek vidi v zvezni vrsti, Vučkić pravi, da raje igra na mestu napadalca, a takoj doda, da bo garal na vsakem mestu, na katero ga bo postavil selektor.
Reprezentanca bo na Bonifiki trenirala vsaj do četrtka. Morda tudi v petek, če bo zaradi slabega vremena igrišče v Stožicah preveč razmočeno in bi ga na enournih treningih Slovenija in Latvija preveč razrili za tekmo, ki se bo začela v soboto ob 18. uri.
