Žan Tetičkovič, skladatelj in tolkalec: Poklon novemu rojstvu

To je bil nedvomno dogodek, ki se ga ne bo dalo pozabiti. Ker je šlo za diplomatski obisk slovenskega predsednika, je moral imeti program priokus slovenskega. Povabil sem svojo zasedbo iz Slovenije, v kateri sta še pianist Marko Črnčec in vokalistka Ana Bezjak, ter izjemnega norveškega basista Eivinda Opsvika, ki že 20 let živi v New Yorku. Igrati na protokolarnem dogodku ali pa v nekem klubu za glasbenika ne bi smelo biti kaj drugače, je pa včasih težko neka dejstva povsem odmisliti.

Nedvomno. Iz New Yorka sem pobegnil, da se prevetrim, vsaj za eno leto. A se bom zagotovo vrnil ali vsaj vračal, ker sem se tam nedavno poročil (smeh). Na konservatoriju Liceu v Barceloni sem dobil priložnost, da opravim magisterij, pa sem to videl kot eno svojih zadnjih priložnosti za študij, saj sem svojo kariero do neke mere že razvil. Morda je dobro, če opravim še s to formalno stopnico, sploh če bom kdaj poučeval.

Asistiral sem do leta 2015, ko sem tam diplomiral. Zadnja štiri leta sem se profesionalno ukvarjal z igranjem in skladanjem, občasno sem kdaj koga nadomestil. Drugače sem bil minuli teden v New Yorku, ker z zasedbo Jana Kusa Slavo Rican Assembly snemamo ploščo. Poleti smo imeli turnejo po Sloveniji in kar nekaj koncertov tudi po New Yorku. Smo portoriško-slovensko-srbska naveza, ki je zanimiva ravno zaradi fuzije vse te glasbe, ki jo vsak od nas prinaša s sabo.

Seveda se med seboj povezujemo, si pomagamo, recimo Marko Črnčec igra skoraj v vseh mojih projektih, v Requiemu ga slučajno ni. Naveze so poklicne, pa tudi prijateljske; toda poznam tudi zasedbe, kjer člani med seboj ne prijateljujejo, pa vseeno leta skupaj nastopajo. Drugače me je tematika migrantstva zanimala predvsem skozi lastne občutke, ko v tujem okolju iščeš neko domačnost. Ta projekt se še nadaljuje, marca izide Port of Life 2.

Povod, da sem ga napisal, ni prišel iz realnega življenja, ampak sem se z njim želel pokloniti življenju, novemu rojstvu. V globini, ki sem jo želel ustvariti, sem iskal svetlost. Ko sem začel raziskovati modalni kontrapunkt in ga vključevati v kompozicijo oziroma celo v novo kompozicijsko smer, se mi je zdela sama prvinska oblika rekviema dobra zaokrožena celota, v katero lahko vključim inspiracijo in vse ostalo. Zelo se me je dotaknilo tudi besedilo.

Ne vem, če v svetu obstaja ravno dosti rekviemskih maš, ki vsebujejo jazz oziroma improvizirano glasbo. Gre za neke vrste eksperiment, ki pa ne temelji na nepredvidljivosti, saj sem imel od začetka zelo jasno vizijo, kaj si zvočno želim.

Vokalna glasba mi je velik navdih; že pred leti, ko sem začel študirati kontrapunkt, sem razmišljal, kaj v glasbi je dejansko naravno, prvinsko, in to je seveda glas, najstarejši inštrument. Vodenje glasov v kompozicijskem smislu je zelo zanimivo, saj celotna teoretska zasnova glasbe temelji na tem, kako naj se glasovi naravno gibajo. Pravila so torej osnovana že v samem vokalnem kontrapunktu, kar je v 15. stoletju vedel tudi skladatelj Palestrina. Na podlagi njegovih načel je nastala tudi njegova šola oziroma kompozicijski slog, ki mi je bil tudi navdih pri pisanju rekviema.

Zame fascinantno odkritje je bil horizontalni pogled na glasbo. V jazzu smo navajeni gledati skozi akorde, v vokalni glasbi pa se te vertikalne sheme začnejo razvijati kot posledica pravilnega vodenja glasov. Te strukture sem potem uporabil kot neke sheme za improvizacijo oziroma za celotno formo, strukturo.

Že nekaj časa intenzivno pišem klasično glasbo, s perspektive skladatelja se mi zdi to logično, dejstvo pa je, da klasično glasbo pišem nekako brez zavor. Veliko materiala za opero Alamut sem že napisal, a sem zaradi pomanjkanja sredstev dal ta projekt trenutno na mirovanje. Drugače sem nedavno napisal koncert za godalni orkester, ki ga je godalni orkester RTV Slovenija izvedel ob 1950. obletnici prve pisne omembe Ptuja, dirigiral pa sem kar sam. Trenutno še pišem suito za pihalni kvintet in solo saksofone, izvedba bo v novembru, že nekaj časa pa pišem tudi svojo prvo simfonijo.